Tejch, moja šeltijka je v prvem letu starosti dostikrat na sprehodih našla in popapcala kakce (jedla je brikete takrat). Ma ni važno, kako sem pazila, samo obrnila sem se in že je nekaj lizala. Pač sem jo hitro odstranila stran in malo nadrla, dostikrat pa je k meni pritekla s pokakcanim zadahom in je bilo že prepozno:)) Potem se je samo od sebe nehalo, sedaj se le še valja po svinjariji (crkovina, motorno olje, dreki). Kot zadeta se tudi valja po posušeni krmi, res čista heroinska odvisnost (sosed ima skedenj s krmo). Če le more, se izmuzne na sprehodu do kupa, kamor sosedi vržejo organske odpadke. Ne vem, kaj je tam, kar je tako zanimivo... Parkrat se mi je zvečer izmuznila in odlutala po ulici do hiše, kjer imajo gostilno ter odkrila vedro s kuhinjskimi odpadki. Po celi glavi je bila od mastne bolonjske omake... Seveda je parkrat uspela pobegnti čez dokaj prometno cesto, kjer je še ena gostilna in potem tam tavala med kantami. In to takoj po obilni večerji!!! Ampak taka je bila tudi takrat, ko je jedla brikete. Recimo na agility tekmi če le za trenutek stran pogledam in če slučajno ni privezana, jo že vleče v smer, kjer imajo kuhinjo/pečejo meso. Temu rečem, da zapade v prehransko komo (ničveč ne vidi, kar gre po svoje, ne sliši). Njeno domače ime je Svinjica ali ljubeče Prehranska Prostitutka.
Moj drugi pes, samček, je požrl nek drek le enkrat kot mladič in nikoli več. Tudi valja se ne, nikoli v ničemer. Za razliko od psice on poleti občasno pobere kako prezrelo hruško ali breskvo, medtem ko ima seveda psica do užitnega sadja odpor, normalno. Samček je zelo ješč in rad dela na hrano, vendar nikoli ne zapade v prehransko komo, da bi kar odlutal v smer prehranskih odpadkov.
Po moje je glede kakcev odvisno od psa - če sklepam po svojih dveh. Kar se prehranske 'kome' tiče pa je tudi to res, da je psica 8 let jedla skoraj izključno brikete in še to je bil obrok dostikrat poklikan. Mislim, da je to delno ustvarilo njeno požrešnost, prav res nerazumno hlastanje za hrano, tudi če je sita. Zdaj mi je resnično žal za vsa tista leta klikanja briketkov. Nikoli več. Namreč ona v osmih letih ni občutila umirjenega prehranjevanja, ko psu damo pol svinjske glave recimo in uživa eno uro in se do sitega naje. Tudi pri mlajšem psu delam za hrano (manjši del dnevnega obroka narežem v kockice za nagrade) in ima krasen nagon za hrano, samo on ve, da pride tudi obrok, ki ga bo pojedel v miru, brez hlastanja.