z gyasijem sva letos spomladi začela hoditi v tečaj agilitya v kd mb. moram reči, da sem strašno navdušena! tako nad inštruktorico, ki ima ful posluh za pse in se res trudi kot tudi gyasijevo odzivnostjo. agility je v primerjavi z malo šolo mnogo bolj sproščen in zelo temelji na igri. v pomoč je tudi mnogo manjša skupina. okolje je mnogo manj stresno za gyasija. navdušena sem, ker strašno hitro razume koncept posamezne ovire. super se mi zdi, da lahko na ograjenem poligonu res vadiva na odpoklicu. sedaj mi čez parkur z 9 ovirami steče skoraj v enem kosu in seveda brez vrvice. kako sem ponosna!
sicer še nisem popolnoma sproščena ob tem, a se obojestransko zaupanje krepi.
odkar hodiva na agility sem začela z gyasijem intenzivno delati na raznih trikcih. pa ne zato, ker bi imela fiksno idejo, da mora moj cucek obvladati različne vaje, da bi bil potem kot kakšna cirkuška opica, ki na povelje uboga
v bistvu sem imela prav predsodek, da imam hrta, ki ga itak ne moreš ničesar naučiti...a sem prijetno presenečena
v bistvu delava na tem zato, da se poglobi najin odnos, krepiva zaupanje. gyasi se zdaj mnogo bolj odziva name. če ne bi kazal veselja, ga ne bi silila. tako pa tudi on mene motivira
včasih me dobesedno sam prosi, da začneva vaditi, ker se postavi ob košarico, kjer ve, da so hranjeni njegovi posladki. z veseljem ponovi vaje, ki jih dela najraje. se strinjam, da je treba biti previden, da pes ne dela vaj le zaradi hrane. utrjene vaje lahko delava že brez hrane le na intenzivno besedno pohvalo. za nove trike pa mora biti motivacija za gyasija malo bolj konkretna
na poligonu sem opazila, da mu pozitvina pohvala in moje veliko navdušenje veliko pomenita, zato skušam zmanjšati nagrado s hrano.
res se mi zdi super, ker je napredek viden iz ure v uro. medtem se je na poligonu zelo sprostil. seveda so še občasno kakšne situacije, ki ga lahko popolnoma iztirijo. včeraj je recimo v bližini divjal rešilni avto s sireno in se je precej splašil. a sem bila zadovoljna, ker kljub temu, da je bil spuščen ni zbežal stran in se je držal mene. ker mu je bilo naenkrat vsega preveč, sva se raje malo umaknila in se poigrala. je rabil nekaj minutk, da se je spet sprostil in potem sva lahko delala naprej.
te vaje se mi zdijo fantastične, ker se v bsivtu skozi njih še zmeraj spoznavava. tudi jaz se učim, kako neko stvar kar najbolje približati psu. kako recimo reagirati v boljs tresnih situacijah, ki so prisotne vsak dan tudii na sprehodih.
se mi zdi, da je gyasi mnogo bolj vesel in se pripravljen igrati. prej se recimo ni želel igrati z žogico, ki sem mu jo metala. sedaj je zelo navdušen na to igro
nico, pomoje bi tudi fridi bil agility zelo všeč
se mi zdi, da je pasma kar primerna za ta šport. seveda pa si ne domišljam, da je konkurenčna kakšnim terierčkom ali borderjem. midva to počneva, da nama je luštno, sva skupaj aktivna in se česa novega naučiva
če pa bova kdaj sposobna za kakšno tekmo pa toliko boljše