ojla, nico!
dobrodošla spet nazaj
komaj čkam vaših morskih fotk!
gotovo ste uživali.
ja, tudi mene preseneča, kako se znajo tile italijančki popolnoma aklimatizirati v novem okolju. v bistvu jim naša bližina 24h/dan toliko pomeni, da vse drugo sploh ni pomembno in prav uživajo v druženju...nekako tako razumem to pasjo prilagodljivost
super, da se boste spoznali! nam ne bo zneslo...sicer pa nico, upam, da se nam uspe srečati ob kakšni drugi priložnosti
alba, glede čuvanja tega drobnega hrtka na sprehodih...vsekakor je potrebna večja pozornosti kot morda za kakšno drugo bolj robustno pasmo. sama imam super primerjavo, ker sam prešla iz labradorca na italijančka
pri labradorki ni bilo nikoli nobenih težav ali komliciranja z moje strani. tudi ob srečanju z drugimi psmi ni bilo panike, ker je dovolj samozavestna, da se zna postaviti zase in dovolj močne konstitucije, da je tudi večji kuža ne more kar tako poškodovati. sem se lotila tega našega palčka na enak način kot labradorke...brez paničarjenja, kompliciranja. v bistvu sem bila na začetku kar preveč nepozorna, saj nisem bila pripravljena prepoznati vseh morebitnih nevarnosti za tako majhnega psa. ni je bilo stvari, ki se našemu peseku ne bi zgodila. problem je bil še večji, ker je gyasi ob zamenjavi okolja zapadel v zelo veliko paniko in se je res vsega bal....tako psov kot ljudi....in prav zaradi strahu, se mu je zmeraj kaj zgodilo. ma, pri labradorki mi na kraj pameti ne bi prišlo, da si bo na betonskem tlaku zaradi paničnega dirjanja pred drugim psom, do krvi zbrusila nohtke na nogi....smo doživljali šok za šok...pri veterinarju skozi viseli....no, to še zdaj
rezultat vsega je bil, da sem še sama popolnoma v paniko zapadla zaradi psa. prijateljica, ki je po izobrazbi veterinarka, me je imela že vrh glave, ker sem jo ves čas klicarila
da ne bom predolga...predvsem sem se morala sama naučiti prepoznati morebitno nevarnost za gyasija. veliko je pripomoglo tudi to, da smo pozdravili njegove strahove. dobro sva se že spoznala in točno vem kako bo odreagiral v posamezni situaciji. težko me preseneti
sama veliko bolj sproščeno reagiram v kritičnih situacijah in se je tudi pes pomiril. tako, da je zdaj res mnogo bolje.
seveda pa še zmeraj pazim pri igri z večjimi psmi. ker v takšnih situacijah sem jaz tista ko moram poskrbeti za jegovo varnost...on bi se itak z vsemi igral
ko sva na sprehodu imam pač oči vedno na pecljih, tako da lahko že 50 m naprej ugotovim ali se bliža kakšna počast in bo treba nekako ukrepati
tako, da so sprehodi za nas sproščeni in brez nenehnega strahu kaj se bo v naslednjem trenutku pripetilo
ah, sem se razpisala