Jaz sem dobila svojo bokserko januarja pa se je naučila lulati zunaj v manj kot enem tednu, 'vzreditelj' jih je sicer vozil ven po malem, ampak večinoma so vseeno not lulali, sem pa bila res dosledna in ni ji bilo skorajda omogočeno, da bi se lahko not polulala. Bila je res neverjetno pridna, skor nismo vedeli kaj je lužica.
Tamala psička, borderka, pa je rabila precej več časa, pa je bila zagotovo več zunaj(že zato, ker je primorka in so lahko lulali zunaj že januarja), je pa res da nisem bila jaz tako pridna, čeprav sem prvi teden ravnala enako kot pri bokserki, ker sem pač imela že službo, pri bokserki pa sem bila še študentka in sem imela več časa.
Pri obema sem se en teden vstajala na dve uri preko noči in pri bokserki je odlično funkcioniralo, je takoj skapirala, pri tamali pa pač ne, odvisno od psa.
Sem pa imela drugo težavo, bokserki se je namreč zdelo nadvse zabavno, ko sva sredi noči šli ven, vedno je mislila, da greva žurat na sneg in sem jo komaj zvabila nazaj not.
Pa ful smešno je bilo, ko je bil sneg, ko sem jo dobila in ga je bilo tisto leto res ful cel čas in pol je počasi kopnel, pa je vsakič iskala zaplatico snega za lulat in kakat, vse je bilo zeleno (ok, bolj blatno, no
), ona pa je šla lulat na najmanšo zaplatico snega sploh možno.
Pojdi na obisk k vzrediteljem, poglej mladičke, se pogovarjaj in potem ti bo že občutek povedal kje je tapravo zate.
Meni je pomembno, da so mi tudi vzreditelji ok, da se je z njimi prijetno pogovarjat, težko razložim čisto točno, ampak z enimi se 'zaštekaš', z enimi pa pač ne. Ma vse filozofije so odveč, nekje je čisto taprav kuža zate in, ko bo čas zanj se bosta že našla, bo že naneslo tako.