še vedno pa živo in živahno bitje, brez zdravstvenih problemov, z dobrim rodovnikom - potrjeno s strani oseb, ki jim zaupam kar se kinologije tiče. Z gospodom, ki je rejec psice sem na vezi mesečno, se videvamo in razumemo
Vsakdo ima pravico izbrati in kupiti kjer mu paše in nihče mu tega ne sme očitati. Nekaj pa drži - bokser ti zleze pod kožo in ti spremeni življenje - definitivno. Prvega običajno kupiš kar tako, po naključju. Kako sem ga kupoval jaz? Če bi bila na voljo izbira - rodovnik ali brez, 100 mark ali 1000 mark bi zagotovo kupil tistega brez papirjev in za 100 mark - pa nisem imel izbire. Bilo je eno samo leglo - s papirji za skoraj celo plačo. "Toliko za psa? Pa kaj je zlat," so me spraševali.
Ob tem prvem psu sem rasel in se razvijal, spoznaval svet kinologije in hkrati preklinjal, da je bil moja izbira prav nemški bokser. Drugi pes - začudo, prav mazohistično - nemški bokser, za povrh še ONA in ne ON. Spet naključje - na voljo ni bilo samčka. Kot kupec nisem bil ravno željen - razstave me niso privlačile, moji kužoni so bili kavčkarji. Vzrediteljica je norela, psička je bila čudovita, res škoda, da sem bil trmast. Potem prvo leglo in radovednost - kaj smo "pridelali". Odprl se mi je nov svet, svet razstav, v katerega sem se pognal dokaj nepremišljeno. Sčasoma si človek pridobi izkušnje. Zna ločiti zrno od plev. Gledal sem okoli sebe, opazoval, se učil in ugotovil - če bom imel leglo - saj veste, po tisti bedasti logiki "fajn je, če ima samička enkrat mladiče" - naj bo samec tak, kot se spodobi.
Gledal sem okoli sebe, se pogovarjal z ljudmi, pojavljali so se različni kupci. Nekateri med njimi niso vedeli, kaj jih čaka. Spominjam se še krepko zelenih Vesne, Suzane, Mojce, tudi Samota, Dejana, Uroša, Jožeta, Sabine... pa izkušenih Jožice, Inge, Dušice, Cenke, nekoliko samosvojega Boštjana, filozofa Altija - saj koga sem verjetno nehote spustil. Koliko debat smo imeli. Vstopili so v svet vzreje in prav tako kot jaz verjetno "preklinjajo" dan, ko so se odločili za ta korak. Oblikovali smo neko vizijo, se prepirali, bili na trenutke celo na smrt skregani, slovenska navada, kaj pa drugega, a smo znali stopiti skupaj takrat, ko je bilo treba. Zdaj bo morda kdo nekoliko bolj razumel Samota, čeprav njegove besede niso bile najbolj premišljene, vendar so bile iskrene. Branil je več kot 20 let sistematičnega dela in nek status.
Meni je popolnoma vseeno kje kdo in po koliko kupi psa, to je njegova pravica, važno je, da tako kot Karamela zanj lepo skrbi in da ga ima rad. Nikomur in nikoli ne bom nič vsiljeval, a če me bo kdo povprašal, mu bom odgovoril in svoj odgovor skušal utemeljiti. Nekaj pa drži in tega sem vesel - ne glede na vse - zdi se, da so vzreditelji nemških bokserjev skrbni in ljubeči, pa naj prihajajo iz Srbije, Hrvaške ali od koderkoli že. Razlike so v podrobnostih.