Meni se ne zdi čisto nič hudega, če se v mali šoli psov ne spušča da bi se igrali. To še zlasti velja za primer, ko inštruktor nima pojma kako voditi igro, da bo od nje tudi kakšna korist. In se jim igra hitro sprevrže nekontrolirano divjanje, šopirjenje bolj korajžnih in tlačenje (včasih celo skupinsko) manj korajžnih. Tudi kakšen skupinski odhod malo večjih mladičev recimo na skupinsko kopanje se je že zgodil, lastniki (in inštruktor) pa so ostali ovsem nemočni)
Tudi od igralnih uric vodniki nimajo nič, če se lepo dol vsedejo, enega prižgejo, psi se pa izživljajo kakor jim drago. Če pa se ob igri psov naučijo prepoznavati pasjo govorico, če se naučijo kakšno igro pustiti in kdaj je treba igro prekiniti, če se naučijo kako in kdaj mladiča iz igre odpoklicati - potem je to že zelo veliko. Pri tem naj bi se lastnikom pokazalo, kako se igrati s psi, kako pritegniti njihovo pozornost skratka kako biti za mladička zanimiv. Če pa se ob tem dogajajo tudi kontrolirana srečanja mladičev z odraslimi psi ki se jim ne da igrati z mladiči in se lastniki pri tem celo mogoče otresejo strahu pred takimi srečanji...potem so takšne urice neprecenljive. In do zmede iz naslova "napadel ga je pes" ne bi prihajalo.
da sem napisala, da naj se psi le igrajo med sabo, v kolikor lastniki nimajo nekih specifičnih zahtev
Točno, in točno v ta stavek sem se tudi jaz vpiknila. Psi, ki se igrajo med seboj in jim je dopuščeno, da se v prostem času vedejo kot psi in ne kot avtomati so enako ali pa še bolj uporabni za katerokoli "specifično" zahtevo.
Če jih je več, imajo vsak svoj boks - saj to je logično. Imajo vsak svoj mir - se strinjam z Lanabelo.
Ja takšno življenje je mirno nezahtevno, vse, kar mora narediti pes za srečno življenje je, da se pravilno odzove (po možnosti čim hitreje in čim bolj natančno) na enega od mogoče 20 povelij. Vse je preprosto in jasno, nobenega nepotrebnega stresa in nepotrebnega razmišljanja.
Samo kaj, ko je to tako skrajno dolgočasno. Ne mislim za psa, ta je lahko povsem zadovoljen, če drugega ne pozna, mislim na vodnika. Vsaj kar se mene tiče - na ta način psa ne bi hotela imeti. Mene privlači naravnost neverjetna kompleksnost vedenja psov ki žive svoje življenje v skupini - odnosi med samimi psi v krdelu, odnosi teh istih psov znotraj "razširjenega" pasjega krdela, k temu je treba dodati še odnose z človeškimi člani družine in človeškimi znanci, pa mačkami ki so tudi del družine...Res zapleteno in tudi stresno. Če k temu dodamo še dejstvo, da se njihovi človeški krdelniki v vsakodnevnem življenju niti pod razno ne potrudijo s kratkimi in jasnimi povelji ampak morajo psi njihove želje razbirati iz celih stavkov...In pri vsem tem je v njihovih ubogih primitivnih možgančkih še dovolj prostora za čisto resno delo, ponavadi ne samo v eni disciplini....