Godo, seveda miti govori, da je predstavitev v razstavnem ringu dovolj za oceno karakterja, celo dovolj za vzrejo
:
Na razstavah se največ naučim tudi o drugih pasmah, zato sem zelo rad tam. Samo tam lahko vidiš dobre in slabe lastnosti rodovniških psov za nadaljnjo vzrejo in nikakor na tekmah za IPO . Ker menim, da iz vsakega delovnega psa lahko narediš stroj in ga naučiš poslušnosti! Na razstavah pri pravi konkurenci in neodvisnem klubskem sodniku, pa moreš pokazat ali je pes lep po zunanjosti, značaju in gibanju! Samo tako lahko psi pripišeš dobre in slabe lastnosti za vzrejo.
Zakaj s Paxom nisem vztrajala pri razstavljanju?
Zato, ker pri nas na razstavah sodijo pasmo večinoma sodniki, ki nimajo za burek kar se pasme tiče in se skorajda nikoli ne povabi takih, ki imajo res kaj pojma o pasmi (izvzeta klubska razstava), tako, da je sojenje politično in na podlagi vez, poznanstev, odvisno iz katere države si ipd (ampak res, kje jih najdejo). Sodniki preferirajo prašičkasto zavaljene pse molos tipa, kakršnih jaz doma nisem pripravljena gledati niti en dan in jim s težo uničevati zdravja. Preprosto ni vredno. In potem taisti psi, ki pri teh sodnikih pobirajo nazive, pri specialistiih dobijo oceno do dve nižje, potem pa je cel hudič. Za standarde v glavah sodnikov na naših razstavah bi morala dati na psa vsaj 5kg.
Ja, sva imela lepe razstavne rezultate. V bistvu nama za zaključitev šampionatov v dveh državah manjka za en noht, pa mi je škoda rediti psa v prašička. Kljub temu, da imam psa, ki lahko v ring pozi stoji pol ure brez da bi mignil, ki lahko teče po poletnem soncu pol ure v krogu (pa jaz z njim, ne potrebujem niti rezervnega tekača, kaj šele nekoga, ki mora psa klicati zato, da se sploh z interesom premika po ringu), psa, ki lahko sam stoji v pozi in ki zna na povelje zamenjati tip koraka v gibanju, so za naju razstave preteklost. V bistvu so razstave za rotte tudi zaradi razvodenjenih psov živ cirkus, pri normalno plenskih psih ljudem ob ringu ne bi bilo potrebno tuliti, skakati in mahati z nevemčim, da pes pokaže interes in se napne. Ali pa postavljati psa na psa in podobno.
Pa kdo govori o enem samem vzreditelju? Pišem o splošnem pogledu na pasmo pri nas in na to kako vzreditelji razmišljajo, vajin pač ni nobena izjema. Kar se delovnih nazivov tiče - daj malo poglej realnosti v oči - koliko vzrediteljev pri nas pa vzreja pse, ki jih boš kdajkoli kjerkoli videl delati? Koliko vzrejnih psic je sposobnih priti do delovnih nazivov? Kaj se pa pari in na podlagi kakšnih meril?
Kar se pa tiče zgodovine - ko so testirali pasme, primerne za resno delo (takrat za potrebe policije), se je mednje uvrstil tudi rottweiler. In psi so bili tega dela sposobni, ker se lastnosti, ki so jih potrebovali za njihovo danes neobstoječe delo, prekrivajo, tako, da je IPO popolnoma dovolj korekten test gledano tudi z zgodovinskega vidika.
Ne bi želela imeti psa, ki dela zato, ker je takrat lahko z mano, drugače pa je cel dan zaprt v boksu. Mene moji psi, ki živijo z mano, preganjajo k delu, pa jim kontakta ne manjka. Zato, ker si želijo delati, ker jim je to prirojeno. Prirojena delovna etika, temperament, želja... Nerazvodenjen značaj... Pri delu z mojimi mrcinami uživam in pobralo bi me od žalosti, če bi se morala zadovoljiti s psom, ki teh lastnosti nima. Ampak vzreja gre pa na žalost v to smer. Razlog pa leži v tem, da postajajo razstave pomembnejše od delovnih sposobnosti, fasada postaja pomembnejša od vsebine. In to ni in ne more biti prav.
Poglej malo v matično domovino pasme, kaj je dober pes. Poglej oba lanskoletna zmagovalca klubske razstave. Psica ima IPO-3 opravljen s prav dobro oceno (več kot 90 točk v vseh disciplinah), je blazno temperamentna, samec ima poleg tega opravljen tudi körung. Pa skorajda ne dvomim, da ga bo imela psica tudi. Zakaj tega pri nas ni, zakaj ste se pripravljeni zadovoljiti z manj (veliko manj) in zakaj prepričujete vse ostale, da je manj več kot dovolj?