Ta pasma nam je všeč že več kot 10 let, prvega evrazijca pa smo pripeljali iz Avstrije pred skoraj 9 leti. Karakterno nam je sedel pod kožo. Prej smo imeli pri hiši novofundlance. Na žalost smo imeli z njimi kar nekaj zdravstvenih problemov, displazije kolkov, tretjo veko, kronična vnetja ušes, na koncu pa nam je umrl še ne 6 let star samček zaradi raka na mehkih tkivih. Iskali smo bolj zdravo pasmo, lažjo in manjšo, s katero bi lažje potovali tako na razstave kot na dopust. Najprej smo evrazijca zasledili po knjigah, kjer pa so bili opisi pasme izredno različni. V eni od enciklopedij je bilo celo napisano, da je evrazijec pasma za začetnike. Sem mnenja, da take pasme ni. Vsaka pasma je po svoje zahtevna, naučiti se je treba živeti z njimi. Eni potrebujejo več gibanja, drugim je pomembnejše sobivanje z družino. V živo pa smo evrazijca videli prvič na pasji razstavi v Grosuplju. Črn evrazijec Atos iz Italije nas je čisto prevzel, tako po lepoti kot karakterno. Od takrat naprej smo ga iskali v Nemčiji, Italiji in končno našli leglo v Avstriji. Tako smo decembra 1998 pripeljali v Slovenijo prvega evrazijca.