Naj mi ljubitelji labijev oprostijo, ker se jaz nelabijevski clovek oglasam v to temo. Po mojem prvem sporocilu je bilo ogromno govora o debelost in podobno, pa bi rada razlozila svoja opazanja.
Na labradorje me ne veze nobena stvar zato jih lahko pogledam tako, od dalec, cisto neobremenjena s cimerkoli.
In z gotovostjo lahko recem, da so nekatere linije labijev ze zelo gibalno prizadete, lahko recem, da so pravi invalidi in jih je prav hudo gledati. Govorim o psih, ki se v svojih najboljsih letih zaradi svoje genetske osnove sploh ne morejo udejstvovat v nobeni aktivnosti. Se malo daljsi sprehod jim je ze prava muka. In tu ni govora o debelosti, ampak o cisto pravi konstitucijski degeneriranosti.
Se eno drugo opazanje. V resevalske vode sta se pred kratkim pridruzila dva labija. Sta se cisto sveza mladicka. Eden z bolj delovnega legla, drugi iz cisto razstavnega. Kaksna razlika je to!!! Prva se giblje z lahkoto, je nabita, tako telesno kot mentalno z energijo, s super karakterjem, skratka cudovita v vseh pogledih. Drugi, v svojem okornem telesu ze pri 4 mesecih, al jih ma pa zdajle ze malo vec, pa ne more kaj dosti. Komaj se giblje, ne mara se igrat, ker mu ze sama teza telesa to onemogoca, pa se vsi nagoni so potisnjeni nekam v pozabo.
Skratka ekstremi niso dobri. Ne v eno in ne v drugo smer. Labi res mora biti kompakten kuza, a po mojem mnenju to telo mora funkcionirat. Ce ne, potem je se tako fajn karakter zalostno zaprt v svoje nefunkcionalno telo in ce ne more hodit, se igrat, potem tudi ne more razvijat svojih potencialov. In lahko le se zalostno zdi na pragu in opazuje svet okoli sebe.
Blumina