"Konec leta" bil je živ - končno tema o LR-jih konkurira po pisanju in branju tistim o bolj živopisanih pasmah!
In super - vse kar piše, je v dobro pasmi, čeprav je tu pa tam kaj napisano izven konteksta - in zgodovine.
Zgodovina pasme v besedi in sliki ni dolga nekaj stoletij, in tisto, kar je bilo zapisano v dvajsetih letih 19. stoletja ni preveč podobno zunanjosti današnjega labradorca. Še najbližji je bil opis Cormacka iz l. 1822, ki je opisal dve glavni značilnosti LR-ja: prinašanje in vodoodbojno dlako.
Zgodnjo zgodovino vzreje labradorcev v Angliji pa opisuje dopisovanje med plemenitaši že proti koncu 19. stoletja: pse lorda Malmesburyja so opisovali kot majhne, kompaktne in zelo aktivne pse, s kratko dlako, ... očmi barve karamele, ne-velike glave, široke v lobanjskem delu, ne dolgega gobčka, prijaznega značaja in zelo pogumne (cit. po Martin N, 1994). Ti psi so bili resda tudi nekoliko nižji od današnjih, piše, da 19 - 20 inčev (torej okoli 50 cm).
Lep predstavnik dvojnega šampiona iz zgodnjega razvoja pasme v Angliji je npr. Dual Ch. Banchory Bolo: tipičen močan - mišičast samec, močan prsni koš, vendar relativno vitek predstavnik pasme z močnim vratom in nekoliko nežno glavo.
V državah, kjer so tudi v nadaljnji vzreji podpirali kombinirane linije, v kateri so razstavni zmagovalci hkrati tudi zmagovalci na tekmah, npr. v Belgiji, so labradorci še vedno značilno mišičasti, močni, pa ne debeli, ravno prav močnih kosti, ne ozkega in ne preširokega prsnega koša, in večinoma niso opazne izredno močne glave, ki so značilnost linij, kjer je glavni selekcijski faktor rejcev razstavnih linij. Res se sprašujem, kakšna naj bi bila korist močne glave pri delu v vodi? Za "plovno sidro"? Za prinašanje rac verjetno ne?
Torej, nikjer ni zabeleženo, da je "selekcija skozi stoletja" za potrebe dela v vodi favorizirala čokate široke pse z izredno močnimi kostmi. Vedno je bila selekcija v uporabnosti psa, 'ravno prav kompaktni, ravno prav močne (ne premočne, ne prešibke) kosti, ...'.
Zakaj naj bi Trixy ne imela možnosti zmagovati? Je ravno prav kompaktna, močna, ravno prav nežno glavo za samico, je dobro okotena, da se o značaju, dlaki, repu in tudi o zdravju nebi ponavljali. Torej je vzrok samo v modnih trendih na razstavah; ki niso v korist pasmi, njenemu prvotnemu namenu in mnogoteri uporabnosti, niti zdravju.
Opomba glede alergij: seveda je nagnjenost k alergijam dedna in zapisano je bilo, da je prisotna pri 70% vseh linij labradorcev v svetu. Alergija seveda ni nujno, da se izrazi v vsaki generaciji, niti pri vsakem psu; lahko se izrazi npr. po padcu imunske odpornosti zaradi kakšne klopne bolezni. Ker je tako pogosta, jo bo težko izkoreniniti in, če se pokaže zgolj kot majhen flek brez dlake na taci, je to zelo mila oblika.
Če je pes sicer zdrav, tipičen predstavnik pasme, bi ga bilo vseeno koristno uporabiti za razplod, po temeljitem preverjanju linije partnerja.
Pisanje o 'glistah' med 'delovnimi' verzijami: v Sloveniji ni nobene take linije. Rast pa je seveda odvisna od prehrane; mislim, da je že Sirtaki nekaj pisala o hrani za mladičke, ki lahko povzroči prehitro rast (s posledicami), dolgonoge in za labradorca presloke psičke. Celo tale 5-mesečna labradorkica zgoraj se lahko narobe razvije, če ne bo zamenjala prehrane - kljub, se mi zdi, da enemu zelo močnemu staršu? In kateri so že tisti 'glistasti' labradorci - reševalci? Ena od disciplin reševanja je vendar tudi
reševanje iz vode Standard in naš vzrejni pravilnik: FCI standard je jasen, 54 - 56 cm samice, 56 - 57 cm samci. Naš vzrejni pravilnik je kombiniran z ameriškim standardom, ki dopušča do pol inča (torej polovico od 2,5 cm!) odstopanj - le, da je naš pravilnik predpisal cela 2,5 cm odstopanj.
Sicer pa v našem pravilniku piše tudi, da "psi/psice, za katere se ugotovi, da so oboleli (za PRA, moja op.), iz vzreje niso izločeni, dokler se pri njih ne ugotovi klinična obolelost in se lahko parijo le z genetsko zdravimi psi" - no, tole je pa precej bolj kritično od tiste napake pri preračunu odstopanj v višini labradorcev.
+1