No, pa sem se uspela nekako prebiti skozi vse tele strani postov, takih in drugačnih mnenj, prerekanj in prepričevanj … Pravzaprav sem imela hudimano dolg tekst napisan, pa je bilo večina tega, kar sem hotela povedati večinoma že zelo dobro napisano s strani Popoja, LuNe, Agnes in nima smisla da se ponavljamo Vsekakor tudi ne mislim prepričanih prepričevat, še manj pa one, ki niso prepričani …
Načeloma se sicer ne vmešavam v takele debate, bi pa vseeno rada povedala svoje mnenje glede nekaterih stvari. In ne mislim se zapletati v suhe in debele, v gliste in vietnamske prašičke … to je zgodba o jari kači in se nikoli ne neha; po mnogih letih človek enostavno izgubi energijo za takšna prerekanja, pusti vsakomur svoje mnenje in raje pelje psa zlaufat ali pa zlaga puzzle
FCI standard Labradorja (ki je hkrati tudi standard ki ga predpisuje matična dežela - Anglija) niti slučajno ni ozek ali tog; tako kot vsi angleški standardi je kratek in jasno napisan in tako pušča veliko manevrskega prostora vzrediteljem, da vzrejajo tip psa kakršnega pač želijo v okviru standarda. Nekdo ima raje nekoliko močneje poudarjen stop, nekdo nekoliko manj. Nekdo ima raje močnejše glave, nekdo nekoliko bolj »soft« glave. Nekdo ima raje nižje, nekdo raje višje pse. Nekdo ima raje nekoliko močnejše kosti, nekdo nekoliko manj. A so vsi še vedno v okviru standarda in v tipu. Ko pogledaš psa, je jasno da je labrador in nič drugega.
To ni standard na primer nemškega ovčarja kjer na 7 straneh predpisujejo za vsako dlako kako mora stat in če ne stoji točno tako kot so napisali je to »zuchtverbot«. To je pač nemška mentaliteta. Oni si standard popravljajo glede na to, kakšne pse trenutno vzrejajo tam neki predsedniki SV, ne pa da bi vzrejali NO-je glede na že obstoječi standard … pa so tam kjer so, na žalost. Prav tako so si Američani prilagodili standard Labradorja glede na potrebe določenega kroga vzrediteljev.
Labrador je v svojem bistvu pravzaprav zelo »simpl« pes. Je pač funkcionalno zastavljen delavec - prinašalec. In ves standard izhaja iz tega, kot so nekateri tu že zapisali in ne bom ponavljala.
Veliko uspešnih vzrediteljev obstaja, predvsem v Skandinaviji, ki uspešno združujejo delo in korektno zunanjost psa, ki je v bistvenih pasemskih značilnostih še vedno Labrador. V ta namen tudi često uspešno kombinirajo delovne linije s »show« psi, ki imajo odlične delovne lastnosti. Tako ohranjajo oboje, odlične delovne zasnove ter tipičen eksterier. In res je, da si veliko število popolnoma show-bred labradorjev »služi« svoj vsakdanji kruh tako da celo sezono krepko delajo. Tudi mati mojega psa kot tudi ostali psi mojega vzreditelja celo sezono prinašajo divjad na velikih lovih, ki jih je na Danskem kolikor pač hočeš …
Imela sem priložnost videti trial na Danskem, kjer je bilo prijavljenih preko 100 psov, ki so tekmovali na različnih težavnostnih nivojih. Vsekakor je bila to fantastična izkušnja. Tekmovali so s tako popolnoma »show-bred« psi kot tudi s psi iz delovne vzreje, pri slednjih je bila večina takih, ki so še vedno odgovarjali standardu.
Pustimo ekstremne »orto field tralerje« .. ne da so »suhi« (kar je za nekatere očitno še vedno
edino merilo po katerem presojajo to pasmo) ampak so pasemsko popolnoma netipični, od glave do repa. Če pogledate takega psa, se boste vprašali kaj za vraga sploh stoji pred vami. Ozka in špičasta glava, navadno brez stopa in ponavadi majhnimi in zelo visoko nastavljenimi uhlji ali pa izrazito dolgimi uhlji ter skoraj rumenimi očmi, izjemno lahka telesna konstitucija z netipičnim frontom, ozkimi prsmi, ploskimi rebri, močno pritegnjenim trebuhom, pretirana okotenost zadnjih nog ter nizko nastavljen, dolg in tanek repek. Dlaka kratka in brez poddlake. Reveži morajo delat v neoprenskih oblekcah da ne zmrznejo. Naj še dodam, da je imelo 90% tistih ki sem jih imela priložnost od blizu videti popolnoma netipičen značaj. Field trialerji niso bili vzrejani za pravi lov, bili so vzrejani za field triale, se pravi za izjemno hitrost. Ve pa se, da za dosego tega namena, ni bilo dovolj samo selekcioniranje obstoječih psov, ampak je prišlo tudi do določenih križanj z drugimi pasmami. Res jim je hitrost vrlina, ampak na žalost jim velikokrat noge prehitevajo pamet in rabijo nekoga ki jim cel čas piska, da sploh vedo kje so in kaj morajo delat.
Naj še poudarim, da tudi v Skandinaviji Field Trialerji sicer lahko zmagujejo na FT vendar pa se jim delovni šampionati ne priznajo, če v zunanjosti ne dosegajo vsaj »2 prize« (po naše bi bila to prav dobra ocena).
Pa še mojih pet centov glede nekaterih komentarjev :
@ Idefix – ja, američani predpisujejo ½ inča, vendar ameriški standard predpisuje popolnoma drugačno višino, to je
57 – 62 cm za samce, in 54,6 – 60 cm za psice. Precej veliki, a???Naj poudarim ponovno, standard
NE PREDPISUJE VIŠINE, navaja le
IDEALNO višino. Toleranca inč +/- je (ne)napisano pravilo že leta skoraj povsod kjer obstajajo neki vzrejni pravilniki.
@ sasha
- tisti ki ti je rekel, da v Angliji ni odstopanja niti za cm (ker potem ni vzrejnega dovoljenja) preprosto nima pojma niti o tem, da v Angliji vzrejnih dovoljenj ni. In ker nima pojma o tem, da večina Angleških vzrediteljev niti ne ve koliko visoke pse imajo …
- če bi temeljito pregledala Upwardsovo stran, bi lahko videla, da so psice res v glavnem v okviru idealne višine, samci so pa skoraj vsi nadmerski (59, 60 cm) :-))
- in če se sprašuješ kateri show labradorji grejo po razstavi lahko za dve uri laufat pa še na trening, te lahko naslednjič povabim v družbo ene parih, ki to redno počnemo, saj morajo tudi show psi nekje sprostit svoje ventile po duhamornem čakanju v boxu celo dopoldne
Kar pa se tiče kvalitete vzreje ….
Kaj je tisto, kar Anglijo (in deloma tudi Skandinavijo) loči od večine kontinenta glede kvalitete vzreje je jasno –
»najprej gledajo gozd, potem šele posamezna drevesa«. Pri nas pa je praksa obratna, »fault judging« je prej pravilo kot izjema. Še na pamet jim ne pride da bi merili pse, in se odločali na podlagi cm gor ali dol, še na pamet jim ne pade da bi šteli zobe, psa presojajo v celoti, ne pa na osnovi enega cm viška ali manka, nekoliko svetlejših ali temnejših oči in podobno ...
Vzreditelji se sami odločajo s čim bodo vzrejali, ne marajo da jim kdorkoli diktira kako naj vzrejajo. Si ne predstavljam da bi Hopkinsonci ali pa Coodici, ki sta eni najuspešnejših vzrediteljic v Angliji že nekaj deset let nekdo nekaj predpisoval.
Klubi ničesar ne predpisujejo, maksimum kar je, je da le priporočajo. Ko se pogovarjaš z njimi ne razumejo zakaj so potrebni vzrejni pravilniki saj imajo vendar standard in ta je popolnoma dovolj. In tudi zato imajo definitivno najboljše labradorje …
Se opravičujem, ampak izjave tipa
»pes ki ima centimeter več ali manj od (IDEALNE) višine, ki je zapisana v standardu po mojem mnenju ne bi smel dobiti odlične ocene« kažejo ali na neznanje (kar se še oprosti) ali pa popolno ozkost v mišljenju na vseh nivojih … bi rada videla takega vzrejat, mislim da bi hitro obupan odnehal …
Kar se tiče PRA … določila novega pravilnika bodo identična tistim, ki jih predpisujejo klubi v Nemčiji, Avstriji, Švici, … tu ni izumljanja tople vode. Nemci npr. zahtevajo da mora biti eden od obeh staršev N/C, Avstrijci zahtevajo da sta testirana oba, … In osebno ne vidim nobene ovire da se pari Affected s Clear –
noben od mladičev ne bo zbolel kar je bistveno.
Priznam, da sem osebno sicer pristaš tako obveznega genetskega testiranja na PRA kot rednega letnega kliničnega pregleda oči, ki odkrije druga (nekatera tudi dedna) bolezenska stanja oči.
V Sloveniji je trenutno testiranih samo cca 10 psov, ostali ki so N/C so to po genetsko testiranih N/C starših. Popo, strinjam se, da je treba ljudi izobrazit, vendar na žalost pri nas zaleže samo ukaz, da se nekaj mora naredit, da se pridobi vzrejno dovoljenje.
Ko bo pa tudi to mus, bo pa na žalost sledila nova poplava nerodovniških legel na Bolhi
. Najbolje bo, da dodamo še obvezno genetsko testiranje za EIC - Exercise Induced Collapse, RD in CNM - Centronuclear Myopathie. Saj ne da ne bi bilo dobro, nič ne rečem …. :-) Če bi kdo rad prebral tudi kaj o tem so tu linki:
http://www.cvm.umn.edu/vdl/ourservices/canineneuromuscular/home.htmlhttp://www.labradorcnm.com/http://www.optigen.comŽalostno dejstvo pa je, da pri nas na žalost večina bodočih »vzrediteljev« niti ne ve kakšno psico imajo doma, kaj so njene vrline in kaj slabosti, oni bi radi samo imeli mladičke; velikokrat jih ne zanima niti to kakšne barve je pes s katerim bi parili, edino merilo je kilometrska razdalja do samca … glede na to, imamo še dobro kar imamo, se vam ne zdi?
Zaenkrat toliko in upam da še ni prepozno, da vsem skupaj zaželim ZDRAVO, SREČNO in predvsem STRPNO novo leto 2009!!!
lp Tina
+1