Živjo, tole je kar kompleksno vprašanje.
Načeloma gre večini vzrediteljev za vzrejo vse boljših potomcev, sicer ta ista večina (vsaj pri nas) med 'boljšimi potomci' misli predvsem na zunanji izgled, manj pa značaj in delovne sposobnosti. Osnovni zdravstveni izvidi so že kar nekaj let obvezni, zato je tudi hudih problemov s kolki in komolci razmeroma malo. Kar ni obvezno za vzrejni pregled, pa je lahko problem, ki ni nujno vezan na 'zaslužkarstvo' vzreditelja.
Pri psarni Olivland je zdravstveno problematične potomce dajal predvsem en samec, Patrick Olivland, če se ne motim; imeli so hude probleme z artrozami hrbtenice in vraščanjem dlak v stopala, tako da so nekateri potomci komaj hodili. Zato je treba pri vseh vzrediteljih pri nas (in v Italiji) preveriti, če ni ta pes med predniki izbranega legla. Veliko drugih labradorcev iz te psarne pa je bilo sorazmerno po zunanjosti in (za razstavno linijo) delu v redu psov.
Nekatere druge psarne, ki so (ali še) poleg labradorcev vzrejajo tudi nekatere druge pasme, so bile sprva problematične glede kolkov, kasneje tudi značajsko (pa še potrdilo o ideniteti prednikov se je že kdaj izkazalo za vprašljivo
).
Nekatere pa imajo prav lepe razstavne in (sicer zelo težke) delovne pse, z manj opaznimi zdravstvenimi problemi (npr razne alergije, potrgane križne vezi ipd).
Poleg teh se je v zadnjih letih pojavilo še več manjših vzrediteljev s po enim leglom na vsakih nekaj let. Te imajo večinoma opravljene vse obvezne in neobvezne zdravstvene teste in se trudijo, po svojih močeh, v dobro pasme.
Vendar:
Pri večjih in dlje časa obstoječih psarnah je tudi potomcev veliko, možna je primerjava zunanjosti, zdravja in značaja.
Pri malih novih psarnah pa je število potomcev majhno, zato tudi odsotnost kakršnih koli problemov še ni zagotovilo, da se le-ti ne pokažejo kdaj v prihodnje.
Torej je nasvet težaven, odločitev je tvoja, pes bo tvoj dolgo vrsto let, zato si tudi kar sam ali sama le vzemi čas in se razglej.