Žiujo.
Doma imam skobčevko po imenu Stanko. Njegova zgodba je precej žalostna. Ne vem niti koliko je star, od kje je, kakšnega spola je...
Med poletnimi počitnicami sem delala počitniško delo pri stricu. Nič posebnega, prejemala sem čevlje za popravilo in podobno. Nekega jutra sem prišla v službo z mačkom, prejšni večer smo z družbo malce preveč spili. Bilo je kot vsak dan. Odprla sem blagajno, na polico zložila popravljene čevlje in začela svoj delovni dan. Zunaj je bilo grozno vroče, eden najbolj vročih poletnih dni. Prav tako je bil dan brez strank, zdolgočaseno sem gledala skozi okno in odštevala minute. Kar naenkrat je mimo priletel zelen ptič. Mogla sem kar dvakrat pogledati ali se mi ne sanja, bila sem prepričana da sem še vedno malce pijana. Za ptičkom je kar naenkrat skočila črna mačka in ga zgrabila z gobčkom. Zgrožena sem opazovala kako se ptiček bori za življenje. Stekla sem ven, na cesto in nagnala mačko. Ptiček je odtacal pod avto saj leteti ni mogel. Bošček je bil popolnoma prestrašen. Srečo sva imela da je v tistem trenutku prišla lastnica avta in ga odmaknila. Pograbila sem ptička in ga odnesla v službo. Poklicala sem teto da mi je pripeljala kletko svoje stare nimfe, ki je poginila. Dala sem mu jesti in piti. Bil je popolnoma iz sebe. Odločila sem se da ga obrdžim če bo preživel. Bil je krvav in prestrašen, vendar je ko sva prišla domov na hladno jedel in pil. Zdel se mi je dober znak. Verjela sem da bo preživel. Čez teden dni je bil še vedno živ, prizadevala sem si da bi se me navadil, da se me nebi bal. Nisem hotela tvegati in preveč siliti v njega. Dala sem mu čas. Čez kakšna dva tedna se je začel oglašati in oponašati zvoke, oboževal je risanke in nasploh se je zelo rad pogovarjal s televizijo. Kupila sem mu novo, večjo kletko. Ker je bil to moj prvi ptič sem morala marsikaj izvedeti. Poskušala sem ga navaditi da bi prišel na mojo roko, da se me nebi bal. Vendar zaman. Stisnil se je v kot ali pa začel letati po kletki in prhutati. Ja, pozdravil si je krilo in letel je že bolje. Še vedno je bil skoraj brez perja in je omahoval, vendar je s časom dobil novo perje, peruti pa so postale močnejše. Kadar ga spravim iz kletke leti po sobi ker se me boli. Ko se mu približam leti kam drugam. Poimenovala sem ga Stanko, po prijatelju mojega dedka. Nekako me je spominjal na njega ;P. Čeprav ne vem točno kakšnega spola je (vsak mi reče drugače. vendar sem od začetka prepričana da je fant) smo se vsi navadili na njegovo ime. Ko sem ga rešila nisem bila prepričana kaj naj nardim, naj dam oglas da sem ga našla, naj ga nesem v trgovino in podobno. Rada bi ga obrdžala, vendar nisem bila prepričana če bom imela čas za njega. Po tednu dni pri meni sem se odločila da ga ne bom dala nikamor. Prirasel mi je k srcu, počutila sem se neverjetno dobro. Rešila sem mu življenje, dala sem mu dom. Pri meni ima vse. Vendar se me še vedno boji. Zelo sem se trudila da nisem imela sunkovitih gibov, da sem bila umirjena, sem se z njim nežno pogovarjala... Vendar zaman. Sedaj se me že manj boji, ko ga dam iz kletke zleti na omaro (brez problemov, njegove peruti so popolnoma okrevale in je zdrav in močan skobček) in ko se mu približam ne zleti takoj, samo ko steknem roko ali kaj podobnega. Zdaj gre že sam v kletko, vendar na žalost takoj ko ga izpustim.
Po prvem dramatičnem srečanju z mačko je imel še enega. To poletje sem stanovala pri babici in dedku, ki imata doma mačko. Za vikend sem odšla domov in Stanka pustila tam, nisem ga hotla po nepotrebnem vznemirjati in ga tlačiti v avto potem pa spet nazaj. Mačka, ki je drugače zunaj, je nekako prišla v hišo in zavila v sobo kjer je počival Stanko. Podrla je njegovo kletko in ga še enkrat na smrt prestrašila.
Tudi sama imam doma mačka, a nima vstopa v mojo sobo.
Res bi rada da se me Stanko ne bi bal, saj ga imam rada in se trudim. Kaj še lahko naredim?.
Drugače pa je Stanko razposajen in živahen, veliko čeblja in grgra in kokodaka, skratka oponaša po več zvokov hkrati in to zelo glasno. Obožuje glasbo, vedno si prepreva zraven tako da jo preglasi. Rad se tudi pogovarja z mano kadar se učim, zna biti zelo neprijetno, vendar sem vesela vsakega trenutka z njim.
Je zeleno rumena skobčevka, res je čudovite barve. Ko sem ga rešila je bil majhen in napihnjen, veliko je spal in se skoraj ni oglašal, zdaj pa je velik in vitek, ima sijoče perje in je res glasen. Mislim da je zelo napredoval, čeprav bi želela da se me ne bi bal.
Hranim ga k posebno mešano hrano za skobčevke, ki sem jo kupila v Zootiku, na voljo ima tudi bar in vejico prosa, ki ga obožuje. Bara ne mara preveč, je ga samo takrat ko mu zmanjka prosa. Za brusenje kljunčka ima poseben kamen z okusom pomaranče, za kremplje pa posebno palico. Kaj mu še lahko poskusim dati za jest?
V kletki ima 5 palic in ogledalo z bunkicami, da jih premika. kaj bi mu še lahko kupila zraven?
Prosim, pomagajte mi in z mano delite svoje izkušnje. Stanku bi po njegovi travmatični izkušnji rada omogočila prijetno in dolgo življenje.
Lp, Eva.