Tema: The dog listener - Jan Fanell

[peapea]

Pozdrav.

Upam, da bo tema prava za v literaturo - sicer jo mirne duše prestavite.

Že kakšen mesec se aktivno ubadam s proučevanjem knjig Jan Fanell: The dog listener, The practical dog listener in The dog's best friend. Brali? Naj zadevo na kratko predstavim.

Avtorica knjig se posveča komunikaciji med človekom in psom. Vsakršna težava, ki nastane v tej navezi naj bi bila v glavnem posledica nerazumevanja signalov med akterjema. Se pravi, vse težave (od ločitvene tesnobe, agresije, prekomernega lajanja, obsesivno - kompulzivne motnje (lizanje tac, zrenje v steno, lovljenje repa)...) izvirajo iz pomešanega statusa psa v krdelu. Po domače: pomanjkanje vodnikove avtoritete.

Pri reševanju teh težav naj bi bilo ključnega pomena, da si pridobimo mesto alfa v krdelu. To pa je baje najlažje, če se držimo določenih pravil v štirih ključnih situacijah, ki naj bi določale hierarhijo krdela  - in to vedno znova. To formulira v štirih točkah:

- ko se krdelo po ločitvi zopet sreča, kdo je alfa?
- ko se krdelo sooči s potencialno nevarnostjo, kdo odloča o reakciji?
- ko gre krdelo na lov (ekvivalent je sprehod), kdo ga vodi?
- kdo ima glavno besedo pri vrstnem redu hranjenja?

Če se držimo pravil, ki jih avtorica sugerira naj bi si pridobili mesto vodje krdela. S tem naj bi psa razbremenili njegovega občutka odgovornost v teh situacijah, posledično bi se pes precej umiril in življenje bi bilo lepo  .

To je seveda skrajno skrčena, zgolj ilustrirana osnovna ideja - če koga zanimajo detajli naj vpraša.

Kar pa me zanima, je predvsem, kaj si mislite o tem, da zvedemo praktično vse težave, ki jih imamo s psom na skupni imenovalec - avtoriteto? Po eni strani, se zdi stvar skoraj naivna, po drugi je pa res, da je pes krdelno bitje in da je to neobhodno dejstvo, ki verjetno res igra veliko vlogo pri komunikaciji.

Da navedem še konkretem primer k tej teoriji: ločitvena tesnoba.
Po mnenju avtorice, do tega pride, ker je pes prepričan, da je vodja krdela. Ko ga torej "zapustimo" zažene paniko, češ kam je odšla moja ovčica? Za nas se počuti odgovornega. Če mu torej dopovemo, da smo vodje mi (in privilegij vodje je, da odhaja in prihaja kadar hoče), naj bi se pes umiril in ne več zganjal hudiča v naši odsotnosti (grizenje poihištva, jok in stok, lajanje, praskanje po vratih).
Priznam, meni se to sliši smiselno.

Pa vam?
-

[isla]

Da navedem še konkretem primer k tej teoriji: ločitvena tesnoba.
Po mnenju avtorice, do tega pride, ker je pes prepričan, da je vodja krdela. Ko ga torej "zapustimo" zažene paniko, češ kam je odšla moja ovčica? Za nas se počuti odgovornega. Če mu torej dopovemo, da smo vodje mi (in privilegij vodje je, da odhaja in prihaja kadar hoče), naj bi se pes umiril in ne več zganjal hudiča v naši odsotnosti (grizenje poihištva, jok in stok, lajanje, praskanje po vratih).
Priznam, meni se to sliši smiselno.

Pa vam?
-

Kje pa si dobil/a te knjige?

Meni locitvena tesnoba se vedno zveni kot napad panike in strah in ne kot, da je pes zgubil svojo ovcico. Poznam kar nekaj dominantnih psov, ki niso nikoli zganjali panike ko so ostali sami doma in prav tako kar nekaj nesamozavestnih psov, ki niso prenesli niti minute samote.
Knjigo bi vseeno rada prebrala...

[peapea]

Napad panike, kot ga razumem jaz je zelo intenziven strahu (največkrat neutemeljen). Sicer pa sem to navedla zgolj kot primer. Po njeni teoriji (aja, da se ne bomo narobe razumele - jaz tukaj razlagam teorijo, kar pa še ne pomeni, da se z njo v celoti strinjam) naj bi bil to eden izmed možnih simptomov. Kar pomeni, da alfa pes (nasploh jaz dominanco ne prekrivam v celoti s pojmom alfe - terminološka opomba) ne bo kazal vseh možnih vedenjskih motenj. Lahko, da bo gospodarjevo odsotnost "mirno" sprejemal, bodo pa težave na sprehodu (vlečenje na vrvici, vedno povsod prvi....)

Pa še to: "produkt" od odsotnosti ni samo ločitvena tesnoba, temveč tudi "napad" veselja, ko se lastnik vrne. Pes, ki ve kje mu je mesto, naj bi ponovna snidenja prenašal povsem mirno, kot nekaj samo po sebi umevnega. Ergo: da se psu utga, ko prideš domov, naj ne bi bilo običajno - krdelno pasje vedenje. Psi se med seboj ne pozdravljajo tako evforično, niti ne poslavljajo.

Tukaj se meni (zdaj govorim v svojem imenu) zastavlja vprašanje morebitnih vedenjskih vzorcev, ki občasno nimajo veliko skupnega z alfa položajem. Zgolj občasno.

Knjige sem pa naročila v Konzorciju. Cena ugodna, čakaš pa približno en mesec.

Lp.

[isla]

Pa še to: "produkt" od odsotnosti ni samo ločitvena tesnoba, temveč tudi "napad" veselja, ko se lastnik vrne. Pes, ki ve kje mu je mesto, naj bi ponovna snidenja prenašal povsem mirno, kot nekaj samo po sebi umevnega. Ergo: da se psu utga, ko prideš domov, naj ne bi bilo običajno - krdelno pasje vedenje. Psi se med seboj ne pozdravljajo tako evforično, niti ne poslavljajo.

O madonca, kaksne teorije, saj mogoce sem jaz cudna ampak vsi psi, ki jih poznam se razveselijo ob prihodu lastnika. Do zdaj sem imela 3 pse noben ni cvilil, ko je bil sam ampak vsi pa so bili neizmerno veseli, ko je kdo prisel domov. 

[*LuNa*]

Očitno bom morala tudi sama malo v nakup knjig  Ta tematika me ful zanima, ker imamo tudi mi občasno probleme z avtoriteto.

Mi je pa zanimiva teza, da se psi ne pozdravljajo evforično. Verjetno je to malo odvisno tudi od pasme. Vsaj labradorci so znani po tem, da hočejo vsakega z največjim navdušenjem pozdraviti. Z avtoriteto lahko dosežeš edino to, da jih umiriš, kar pa še ne pomeni, da potem to kar izbrišeš iz njegove pasje narave.

Zanimivo mi je pa tudi to o strahu. Me zanima, na kakšen način bi z avtoriteto rešili strah pred vožnjo z avtom.

[peapea]

Ja, tud meni je bla stvar čudna. Ampak če res gledamo strogo skozi oči pasjega krdela, je pa precej logično. Saj zato sem prej omenila vedenjske vzorce, ki včasih recimo, da nimajo velike zveze z vzpostavljanjem vodilnega položaja na hierarhični lestvici.

Po njeni teoriji gre predvsem zato, da je alfa tisti, ki prevzema pobudo - vedno in dosledno. Ko pridemo domov (ali pa iz druge sobe, ali pa od poštnega nabiralnika - ker pes ne ve ali bomo odsotni osem sekund ali osem ur) naj bi psa pustili povsem pri miru 5 minut (pravilo petih minut). Se pravi, nobene komunikacije, niti očesnega stika ne, niti besede nehaj. Če to storimo, mu damo potrditev, da smo ga "priznali". Po petih minutah pa ga pokličemo k sebi (pomembno: on mora priti k nam).

S to ceremonijo naj bi psu dali tole sporočilo: Ker psi v krdelu ne vedo kaj se med odsotnostjo alfe dogaja (lahko, da se je poškodoval, oslabel, ali pa ga nemara celo ne bo nazaj) je vsako vnovično snidenje priložnost za obnovitev krdelnega položaja. Če torej pridemo nazaj brez cirkusa, mu sporočimo, da so stvari takšne kot so bile (glavni sem jaz). Če omedlevamo od navdušenja, je to razlog za "preplah" oz. vnovično hierarhično razvrščanje.

Pomemben stranski učinek pravila petih minut (in priklica, ki sledi) je tudi to, da smo mi tisti, ki dajemo pobudo za karkoli pač.

Naj dodam še to: jaz ta pravila že en teden preizkušam na mojem Oskarju. Ker ni imel sicer nobenih vedenjskih izbruhov,ne bi mogla reči, da se je spremenil za 180 stopinj. Res pa je, da je veliko bolj pozoren name, na moja "povelja", pobude... Če je prej ubogal 80% mojih želja (ta beseda se nanaša na čisto vsakdanje situacije, tu izključujem intenzivno šolanje), jih zdaj 95%. To se pa kar splača...

[peapea]

Zanimivo mi je pa tudi to o strahu. Me zanima, na kakšen način bi z avtoriteto rešili strah pred vožnjo z avtom.

Hojla!

Ja, v knjigi je opisan tudi primer dobermana, ki je imel blazen strah - že kar fobijo pred avtomobili. Bivši "skrbniki" naj bi ga med vožnjo vrgli iz avta. Ob upoštevanju teh pravil ter znanemu in dolgotrajnemu in zamudnemu privajanju na avto kot na pozitivno izkušnjo, naj bi ga, sicer, po nekaj mesecih, navadili tudi na to.

Če se ne motim, je Luna Oskarjeva sošolka, a ne? V tem primeru ti lahko knjigo preprosto posodim  .

[čara]

Bi prav rada prebrala to knjigo. Ampak finace mi ne znesejo za nakup. Če bi mi jo kdo čez poletje posodil, pa z veseljem.

[Lilit]

Jaz sem to knjigo lani ugledala v neki italijansko knjigarni, in ker me je pritegnil naslov (Govori s svojim psom - v originalu je The practical dog listener), sem jo kupila... mi je vsec njen princip razmisljanja, ampak se ne bi sla dobesedno drzat njenih metod. Sem probala, pa se ni kaj dosti obneslo. Pa nekatere so mi bile malo prevec dobesedne - recimo, ko pripravljas vecerjo, da ti zraven pojes en kreker, da pes vidi, da si si ti prej zase vzel hrano... hmmmm... Potem, ko sem prebrala se en kup review-jev na Amazonu, me je pa sploh minilo.

Ce kdo razume italijansko, mu jo podarim

[all_]

Jaz trenutno berem to knjigo pa mi je zaenkrat zelo všeč. Avtorica vse tako razloži, da je logično, imam kar tiste "pa res" momente. 

[Janusa]

Lilit, sicer si post napisala pred dvema letoma, ampak jaz bi z veseljem prebrala to knjigo, če jo slučajno še imaš. Če mi jo lahko posodiš, bom prav vesela.