Midva sva se glih zuni podila, vodne balončke je prvič sprobal, vse živo sem imela s sabo, kavo, vodo za rožice pred blokom... Kot da bi se delno preselila in se že odločim da greva domov, saj je bila ura 11, pa sence je začelo zmanjovati. Pa ona prileti, da je muc čuden, da je ves krvav, da driska, bruha, komaj diha... In tko v šoku pravi če jo peljem. Sem hitr psa domov pelala, pograbila denarnico in sve že hitele. Dobesedno, 100 čez naselje, pri vet. sem čez rdečo zapeljala. Muc se je ves čas metal po kletki, grizel žico, mjavkal, jokal.
Pridemo tja, ga vzame iz kletke, pa pravi, jaz mu nič ne morem, peljite ga v LJ. Me soseda pogleda če lahko, sm takoj rekla da ja in že hitela avto prižgat, da se sam usede in greve. Vmes sem klicala v Radomlje našega vet, me je napotila v Bežigrad, ki je dosti bližji od Murgel. No, potem se je pa ona odločila, da ga da uspavat, ker je bil že čist bogi in ne bi preživel do LJ, sve peljale potem do Radomelj, no tam je pa za vedno zaprl učke, med tem ko sem jaz parkirala.
Veterinarji pa brez besed. Te v Domžalah, kot bi delali za tisto plačo in ne za živali. Midva sva jih hitro zamenjala in sva s temi zadovoljna.
Ko sva mačkona tam pustili, naju je vet. tako milo pogledala, že tisti pogled je veliko pomenil. Sestra je s čivavo v roki odšla do mize in ga pobožala. Ma sem bila brez besed. Že ko je naš bil bolan in smo ga urgentno peljali v Murgle, je vmes klicala kako je Bonnie in podobno. Tko da res, so izjeme. Določeni si naziva dr.vet. pač ne zaslužijo!