Ni finta v verjetju, finta je v moji ljubezni do psov, ki so sposobni delat tako psihično kot fizično in tudi v tem, da je jasno razvidno, če ne že drugače pa iz fotk, kam vodi vzreja dolgodlakih razstavnih psov (vseh dolgodlakih razstavnih psov, ne govorim samo za bradače). To zame ni več pes, ki bi lahko delal
in zame razstave niso dejavnost, kjer bi se naj pes, ki je pod prvo FCI skupino (ki vključuje ovčarske, pastirske in službene pasme),primarno dokazoval, vse ostalo pa zanemarimo. Verjetno sem zgrešila pasmo za delo, ampak jeb.. ga, ta pasma mi je všeč iz mnogo več razlogov že iz otroštva in glede na to, v kateri pasji disciplini sem dejavna, bi bilo mnogo lažje si nabavit borderja delovne linije, ampak tu se pojavi problem, da mi borderji sploh in niti malo niso všeč, bradači pa so mi, še bolj njihov izgled s krajšo dlako.
Kako je ona izgubila licenco in zakaj ni moja stvar. Meni je zelo všeč njena ideja, ki mi je zelo blizu. Če bom vzela od nje ali ne, če bom vzela čistokrvnega mešanca (na koncu tudi ne vidim problema v čistokrvnih mešancih, tudi vlečni psi so čistokrvni mešanci, zelo kvalitetni psi, ki imajo lepo vodene rodovnike in zdravstvene teste, saj morejo biti sposobni velikih delovnih naporov) ali ne, je moja stvar in bom to naredila z razlogom, s svojo presojo in po pregledu rodovnih zapisov, zdravstvenih zapisov in po srečanju z določenimi lastniki teh psov in z njihovimi psi, da si tudi sama ustvarim mnenje iz prve roke. Imam še kar lepo vrsto let pred seboj, da si razčistim pojme, definitivno bo moj pogoj nakupa pes s stabilnimi starši, ki so pokazali kaj več kot ch-je pred imenom. Vzrejala, verjetno, ne bom nikoli, nisem tip človeka za to.
Sem pa imela zadnjič en zelo dober pogovor s sodnikom za šolanje psov. Sedaj se spreminja program disciplin pri šolanju, v končni obliki bo sklep sprejet konec januarja. V čem je problem. Po njegovih besedah in tudi po videnem upada število parov, ki bi tekmovali v poslušnosti. Za to je več razlogom, vendar eden izmed naštetih je vzreja delovnih psov v smeri zmanjšanja naravnih nagonov za približanje širšim množicam in povprečnemu lastniku, da ne govorim o vzreji psov, ki telesno niso več sposobni delovnih naporov, niti preskoka skakalnice pri disciplini B in aportiranja predmeta. Na tem mestu se sprašujem, zakaj je to potrebno delat delavnim pasmam, ko imamo na drugi strani desetine pasem, ki si jih lahko nekdo kupi in niso bile namenjene za delo? Zakaj je vzrejna politika takšna kot je? Potrošništvo?
Tudi pri tibetančkih je dokaj zanimivo, bo mogoče Kalsang kaj več povedala, ampak po pripovedovanju Metode, tudi psi pripeljani iz Tibeta niso ravno vzgled čistokrvnih psov z rodovnikom, ki bi jim prednike lahko sledili par generacij nazaj, nekateri so bili, vsaj po pripovedovanju, pripeljani skorajda iz ceste. In vesela sem, da so v tem pasemskem klubu bili sposobni pogledat malo naprej v dobrobit pasme. Isto se na hrvaškem dogaja sedaj s hrvaškimi ovčarji. Hodijo po kmetijah in v rodovno knjigo popisujejo pse, ki ustrezajo standardu in jim podeljujejo rodovnike, da bodo lahko razširili svoj genetski bazen, mogoče kaj več o tem ve forumašica Živa.
Sama zelo podpiram idejo, pa naj za tem stoji Lynne ali kdo drug, tukaj mi je popolnoma vseeno, da se gleda v osvežitev pasme, da se vzreja za delo sposobne ovčarje, kaj pa je za to potrebno, pa naj presodijo strokovnjaki, ki nimajo od tega koristi in imajo neobremenjeni pogled. Če pogledamo v standard bradača, nikjer ne piše, da bi pes naj imel dlako do tal, to je čist in povsem konstrukt razstavne scene in takšni psi pogosto zmagajo, ker izgleda pa res krasno.
Je pa vedno dejstvo, da se vedno ustvarita dva pola in se slepo branijo interesi tistega pola, kamor po prepričanju pripadaš. Pač, človeška lastnost.
viva, upam, da vse skupaj ne zveni preveč ostro in to ni napad nate, to je le moj pogled in vsak ima svojega. Vedno pa sem vesela debate in novih znanj