Ni pa važno kaj tekmuje, ker vsak pač trenira za tisto kar rabi oz klar se zahteva.
Obenem mogoče le vsak ne ve kaj je to variabla,pa si naj ogleda primer- ampak kot primer, ne recept. Edino kar se ne strinjamo (al pa samo ne razumemo ) je, da je točno ta ena edina S. variabla neakj, kar je super uprabna receptura- Poleg tega smo večinoma taki, ki vaj nimamo tako izdelanih, da bi nabijali samo še dolžino, zato nagrajujemo pretežno oz izključno po kriteriju (do čiste variable pač nismo sposobni prit )
Mislim, da metoda nagrajevanja po variabli deluje, ni potrebno da je tabelarično zapisana, lepo pa je vsaj meni pokazala, da sem kot kaže prehitro zvišala kriterij in s tem kar nekaj izgubila. Tako, da sedaj nagrajujem bolj po kriteriju kot po variabli (oz. sem prelena, da bi šla toliko nazaj, da bi lahko delala naprej samo po variabli).
Meni se pa zdi, da je uporabnost Spectorjeve sheme "idealna" za obedience. Se ne hecam, ampak resno mislim, da je tip nagrajevanja, pa s tem povezane sheme, odvisen od tipa poleg, ki ga pričakuješ oz. zahtevaš od psa. Torej od vrste športa, za katerega poleg potrebuješ. Bom navedla tisto, kar sem sama delala - pri RO rabiš relativno kratke sekvence, ki jim sledijo vaje, mnoge med njimi so za psa lahko potrditev. Recimo mojemu psu so razni obrati velika zabava, pa preskok in gugalnica tudi. Tako da je edina nevarnost na progi ta, da bo pravzaprav prehiter, ker ve/vidi, da ga čaka potrditev že na progi. Tu ne rabim dolgega marširanja na poleg in je poleg v bistvu samo način transporta od ene vaje do druge; tako to razumejo tudi pravila, zato večina poleg ni idealnih; ampak je tako tudi čisto prav, ker je bilo tudi mišljeno tako in RO na srečo ni ekshibicija poleg
.
Pri CF rabim bistveno drugačen poleg, ker je celotna koreografija pravzaprav en dolg poleg z vmesnimi elementi. Pes mora biti pripravljen v poleg se vrniti kadar koli in biti tam poljubno dolgo. To se mi zdi kar težko
in s tem se trenutno največ ubadam. Spectorjeva shema je bila zelo koristna, ker sem delala vmesne prekinitve z drugimi vajami glede na nivo oz. na večkratnik števila 8 (zdaj sva v najboljšem primeru šele na 16). Tu je zelo pomembno to, da kriterija ne višaš prehitro in da največ ponovitev narediš na število, ki mu je pes dorasel. Pri Amelie sva nivo 2 preskočili, z Bajkom trajbamo 3 do nadaljnega, ker se prehod z osnovne enote 10 na 12 kaže zelo očitno
.
Pri obedienceu ali klasiki pa je po moje stvar še bistveno, bistveno drugačna. Tam poleg ni način transporta od vaje do vaje (kot pri RO) ali povezovalna nit (kot pri CF), ampak bistvo vsega skupaj. Nič potrditev z ovirami ali "trikci". In tako visoko stopnjo tako dolge vzdržljivosti po moje moraš nekako doseči. Strinjamo se, da je filing eno, pa opazovanje psa ipd.; to je v podstati dela s psom. A poleg na 400 korakov naučiti je konceptualno gledano čisto nekaj drugega kot psa naučiti hoditi s tačkami na mojih nogah. Saj je to tudi težko, a zahtevnost za psa je za moje pojme neprimerljiva. Urška mi je dala na to temo veliko misliti po prihodu iz Nemčije, pa zdaj v nedeljo po pogovoru o metodah nekaterih naših inštruktorjev. Osebno se mi dopade verzija iz Nemčije, ki sem jo aplicirala na Amelie čisto nevede - da ji je namreč pozicija na levi nekakšen "homerun", in je bila sposobna dolgo tako hoditi še preden je znala formalno vajo (ki je pa še najmanj 2 meseca ne bova imeli na povelju).
Če torej pomislim, niti ni tako neumno, da vztrajnost (dolge sekvence na poziciji) učiš pred formalno dovršenostjo vaje
. Čeprav nas teorija dela s klikerjem uči drugače
.