Apolo, kakšen odziv? Mislim, da zelo zrel. Priznam, da delam napake, zato sem se zahvalila za opaženo napako, čeprav je tako ne vidim, ampak prav. Prosila sem te za literaturo, da malo preštudiram, ker kolikor sem sama po netu študirala razen kakšni upokojenci, ki imajo 24 ur na dan čas samo za svoje pse, ne ležijo in ne mečkajo svojih mladičev od rojstva naprej.
Bila sem z nekaj strani opozorjena, da gotovo imamo me tri izjemno podoben pristop pri vzreji kar se načina dela z mladiči tiče, le da vedve svojega sploh ne razlagata, zato sta nedotakljivi in vama nihče ne more nič reči ter sta s tem na boljšem. Sama sem dovolj suverena vase, da se upam izpostaviti in položiti vse svoje karte na mizo in seveda ni problem, da se kje ne motim. Kdor dela, se tudi moti. In zrelo je, da napake prepoznaš in jih odpravljaš. Če si ti od prvega legla idealna vzrediteljica, super. Jaz še sedaj po petem se za to nimam in se še kakšne 5 let ne bom imela. Kar ne vem, se pozanimam, na srečo poznam dosti kinologov. In prav ti, ki me poznajo in so sami dolgoletni vzreditelji, aktivni tekmovalci in mednarodni sodniki za šolanje ali zunanjost so me popoldne opozorili, naj preneham z nastopanjem na forumu, če eni gonite svoje in niti ne vidite, da smo si v resnici zelo blizu, da se vse maksimalno prizadevamo za dobro socializacijo mladičev, razlikujemo pa se v detajlih in to hvala Bogu da se. Lahko cel dan gledaš mladiče, pa nisi s tem nič zanje naredil, lahko si samo po nekaj minut z vsakim in se mu takrat aktivno posvetiš in je to več kot dovolj... Lahko gremo še razpravljat kako mladičkom uredimo okolje, kako vse jih socializiramo po tretjem tednu, ko je pa res najbolj kritično obdobje socializacije, pa kako jih začnemo dohranjevati itd. Bom zelo vesela, da ne odkrivam Amerike preko internetne literature, ki ji tudi vedno ne zaupam, sploh kadar se izključuje.
Ja, Apollo, zadovoljna sem s svojo dosedanjo vzrejo, predvsem z zadnjimi tremi legli, prvi prvem sem bila še preveč zelena, z vsakim sem marsikaj novega se naučila, preizkusila. Mladiči so vsi živi, vsi živahni, nekateri bolj plašni ne glede na vsa moja prizadevanja, bolj razvajeni, bolj glasni, skratka pasma je že kot taka bistveno bolj osebnostno občutljiva, kot so švicarji, mastifi, ovčarji... In pet vzrediteljev MTjev mi je mirno reklo, da se lahko na trepalnice postavim, če je mladič po značaju šibak ga s primarno socializacijo sigurno ne bom naredila nič močnejšega, bistveno bolj pa z dosti bolj dolgotrajno, leta trajajočo sekundarno socializacijo, če jo bom lastnike naučila - zato imam tako močno stopnjo pomoči, bodisi s svojim priročnikom, bodisi preko igračnih uric in male šole. Imam dve značajsko šibki psici, obe obup v leglu in ko sem ju dobila (vzela iz legla), sedaj sta obe bistveno boljši. V vsakem leglu imam značajsko močne in značajsko šibke mladiče. Eni kar skačejo vate, eni ni šanse, da pridejo k tebi. Pa ko so pri meni vsi letijo tako k meni, kot k drugim ljudem, obiskovalcem, to ti lahko povedo tisti, ki me obiskujejo, ko imam mladičke. Kasneje, v novem domu pa se kmalu začne kazati njihova nečredna samozavest, ki ji lahko nekaj povsem drugega. Če želiš: lani sem se daleč največ ukvarjala z Živo, ker sem od prvega trenutka vedela, da bo moja. Povsod je hodila z menoj, bila je simpatična pogumna psička, kaj vse sva počeli... Danes ni nobene variante, da pride k meni ali pa se priplazi. Pa kaj misliš, da sem jo tepla ali kaj? Kaže, da je v resnici zelo nesamozavestna, kar grizla bi od histerije, ko jo primem. Skratka tudi preko svojih opažanj vseh prizadevanj sem prišla do zaključkov, da se bom sicer kljub vsemu zelo posvečala primarni socializaciji, da pa očitno ni tako ključna, kot se zdi... IN obratno, Guči iz A legla, ki je bil zadnji pri meni in se mu niti četrtino nisem toliko posvečala, kot se mladičkom sedaj, ne more nehati skakati vame, ko me vidi.... Imam za praktično vse svoje dosedanje mladiče zbrana opažanja, pa priznam, da me zelooo čudijo, ker se večkrat ne skladajo z vsemi možnimi nasveti. Meni so dolgoletni vzreditelji to popoldne dopovedali, naj nadaljujem z vzrejo tako kot sedaj, ker po njihovo dobro vzrejam, naj pa se ne izpostavljam več in ne razlagam, kaj počnem, ker se da dlako v jajcu vedno najti in me je škoda za taka obtoževanja. Mogoče imajo pa prav. Zato sem napisala točno to, da se ne bom več oglašala, sploh ne s kakšnimi vsebinskimi podrobnostmi. Tisti, ki morajo za letošnje mladičke vedeti, kaj se dogaja dvakrat tedensko izvedo s fotkami vred, drugi firbci me znajo pa tudi drugače najti...
Koliko so pa lastniki mladičev zadovoljni, jih tudi dosti sprašujem, da vidim, kaj naslednje leto še spremenim. Kot vidiš sama ogromno sprašujem za mnenja tako 'uporabnike' kot strokovnjake, ravno zato, ker se moram še ogromno naučiti.