Da še jaz napišem + in - mojih psičk.
Bony sem dobila iz najbolj znane italjanske psarne MTjev, ki se ponašajo z veliko šampionati, kar me je premamilo. A kot mi jo je vzrediteljica dala v roke, je tako zarjula, kot bi jo klala. Seveda sem se do doma sekirala, kakšno psico prestrašeno sem dobila, kaj bom lahko z njo delala itd. In res, Bony se je bala vsega, še svoje sence in ogromno energije sem porabila, da sem jo socializirala vsak dan na vse mogoče. Na srečo je imela ob sebi Rexa, mojega malinkota, s katerim sta postala nerazdružljiva prijatelja, Rex pa je bil kot njen zavetnik. Ogromno se je naučila od njega, predvsem agilitija tako, da sem jo pustila, da je dirkala za njim, ko sva z Rexom trenirala. Potem sem jo začela razstavljati in skoraj sva uspeli dobiti mednarodni šampionat v 4 državah, ko sem se sama odločila, da končam z razstavljanjem, saj sem opazila, da ji je vsaka razstava velik stres. Potem sva nekaj časa trenirali agiliti, dokler nisem bila sama že preveč prvič noseča, da bi z njo začela tekmovati. Bony je po naravi zelo nezaupljiva, ne mara dotikov ljudi, razen sedaj, ko ima mladičke, jo lahko božajo vsi, kolikor hočejo. Je izredno inteligentna, hitro učljiva, ima neverjetno orientacijo. Sem se namreč že nekajkrat malo zgubila po raznih gozdovih, a me je Bony vedno pripeljala na izhodišče. Ima izredno dober nos in za hec sem jo učila sledenja, tako kot sem delala s svojim malinkotom. Nisem mogla verjeti, da je dosti boljša od njega, saj ni toliko divjala, tudi kljuke je imela izjemno zanesljive, tako, da če bi se dalo z njo delati sled, bi jo takoj prijavila. Potem sva opravili izpita A in B-BH, ki ju je naredila 100 in 95%, kar sem bila tudi zadovoljna. Všeč pri njej mi je, da ima dosti močan nagon po plenu in rada gre za dirkajočimi srnami, a v hipu, ko jo pokličem, se obrne in pride nazaj. Zelo poslušna je, je pa res, da je imela že veliko slabih izkušenj z ljudmi in jim zato ne zaupa. Ko je bila nekaj mesecev stara in so jo k sebi klicali otroci, da bi jo pobožali, sem ji pustila, da je šla k njim, na koncu pa so jo vsi trije zbrcali. Pa nekaj psov jo je grdo popadlo, čeprav je precej flegmatična do psov, ni ji do igranja z njimi, niti ne da bi jih povohala. A bili so spuščeni in iz nimam pojma kakšnih razlogov so napadli. Na žogice in kaj podobnega je nisem uspela navaditi, je pa začela dosti bolj samozavestno in hitro napredovati, ko sem začela uporabljati kliker. Pri njej mi ni všeč, da je tako nezaupljiva, da je po naravi tako prestrašena. Najbolj pa mi je všeč, ker si želi biti ob meni, kamorkoli grem in ji ni problem potrpeti na zelo majhnem prostoru v avtu, da gre le lahko zraven.
Druga psička, njena hči Loti (Mantera Azura) je iz njenega prvega legla. Takoj sem se jo odločila obdržati, ker smo jo zelo dolgo kotili (2 uri) in me je skrbelo, da ni imela kakšnega pomanjkanja kisika in če bo kaj narobe, jo želim imeti jaz. Bila je najmanjša v leglu, izjemno simpatična, a strašno zadržana, edina od mladičkov ni stekla k ograji, ko sem se pojavila, tudi nič se ni grebla za hrano, ko sem jo položila v kletko. Kar groza me je bila, da bom dobila še eno prestrašeno psičko. Napako sem naredila, ker sem prvo leglo oddajala v 10 tednu in imela zadnja dva mladička do 12 tedna in tudi Loti z njima, tako, da se je bistveno bolj navezovala na pse, kot na ljudi in v tistih nekaj tednih sem izgubila ogromno priložnost bistveno boljše socializacije - a tudi sama sem se učila. No, Loti je postala čisti ideal svoje pasme, visoka 39 cm, izjemno lepa hrbtna linija, močno obarvana, lepe očke mandljaste oblike, manjša, pravilno nošena ušeska. Vsi so mi zavidali njeno simpatičnost in še sedaj me večkrat ljudje ustavljajo in priznavajo, da je res simpatična. Ampak, je pa malo blond. Sicer se izredno hitro uči, je dosti bolj na predmete, ampak... Gre srna, teče za njo, dokler ji sina ne izgine v gozd, potem me pa gleda nazaj, češ, pa kam hudiča je izginila... Ne vem, ali slabo vidi, ali je samo blond. Imela je še veliko nesrečo pri 11. mesecih jo je povozil avto in na 4 mestih je imela zlomljeno medenico. A sem res nekaj mesecev lepo jo negovala, počasi sva začeli spet hoditi, kasati in pol leta kasneje, ko so potrdili, da se je vse pravilno zaraslo, sva začeli trenirati agiliti. Hja, malo težje je bilo, ker sem imela takrat službo, že eno majhno dete in tri pse... Potem sem drugič zanosila in spet nisva začeli tekmovati. No, sedaj po drugem porodu pa imam žal tako hude bolečine v sklepih, da sem morala treninge čisto opustiti. Zato pa smo se lani preselili začasno na podeželje, kjer se lahko vsak dan po miili volji nadirkata, vsak drugi dan gremo s kolesom na našo 12 km krožno pot, po kateri sem sama pošteno utrujena, pesjankice pa niti najmanj. Loti sem začela tudi razstavljati in sedaj zaključujeva mednarodni šampionat. V tem času sem jo kar dobro socializirala, od nesreče naprej ima le težave z dotiki predvsem moških, ker so jo pač na kliniki matrali in jo je vse bolelo. Naučila sem jo kup trikov, sedaj razmišljava o RO, če je kaj manj naporen zame kot agiliti. A Loti je še mlada in zelo razigrana, otročja do nezavesti, hja, o njenem talentu pašnje, sem pa že napisala. Ja, ko sem videla, kaj počne že lani z Boninimi mladički, potem s kravami in spet letos z mladički, me pa ima, da bi jo kar posnela, ker je res hecna. Je strastna mišjelovka, ima zelo dober nos in ko zavoha miš v luknji, jo nič več ne ustavi, koplje, dokler je ne dobi, potem pokliče Bony, da jo zadavi - zelo uigran tim sta. Ja, je pa pri nas postala Loti prva psica, čeprav sem mislila, da bo to Bony, ker je prvič starejša, drugič pa njena mama. Loti gre praktično povsod z menoj, če ne gre drugače, mi pač čuva avto, a že v marsikatero trgovino sem jo uspela pripeljati... Zelo rada se igra s psi in jih prav izziva k igri. Je bila tudi že napadena od psov, a se je vedno uspela nekako izviti... Je velik firbec. Ni mi všeč, ker je premalo močna osebnost, še zdaleč ni toliko vztrajna pri delu, kot Bony (razen pri pasenju krav in lovljenju mladičkov). Če se npr. Bony ne bi spomnila za neko situacijo zalajati, se tudi Loti ne bi - ampak, to je že zakon tropa..
No, toliko na hitro.
Očka od Eki je Carniolius Whiskey, iz Italjanske psarne, potomec Ayrtona, ki je kategorijo veteranov zastopal tudi na Evrodogu, tudi svetovni lepotni prvak je, tao se mi je zdela perspektivna kombinacija. Ampak potem sem videla, da so mladički previsoki, zato od tedaj parim samo s finci, ki so nižji in imajo predvsem trdnejši karakter. Ajk je res simpatičen predstavik pasme, čeprav mi gre pošteno na živce njegovo vlečenje...
Ne, moji dve psici nista ne histerični, ne plašni, tudi za moje mladiče bi to težko trdila. So pa zadržani, sploh do tujcev. Če se zgodi nekaj strašnega, se ponavadi ustavita in opazujeta, nobena ne pobegne. Bony se zna pošteno postaviti zase, sploh, če se sedaj, ko imamo mladiče kakšen vaški potepuh želi približati mladičkom ali pa pred tedni sem imela prigodo, ko je mešanka z ovčarjem napadla Loti (z obema sem počasi hodila ob kolesu, nisem se upala peljati, da je hitrost ja ne bi provocirala) in se je tako spravila na tisto ovčarko, še enkrat večjo od nje, da je hitro pobegnila. Je pa res, da vidim, da postajajo z leti dosti bolj zanesljivi, premišljeni. Loti je samo simpatičen otrok...
Deteljica, a da je moja Loti mirna - a prideš s svojimi psi, da vidimo, kdo bo najbolj živahen, najdlje časa zainteresiran za igro, najbolj prebrisan in vzdržljiv? Izzivam... Je pa res, da rabi čas, ko je z drugimi psi, sploh, če so večji, ker je bila napadena...
Je pa na vadbišču dosti bolj živahna, ni pa tako navita, kot pinči...
Še kakšno vprašanje?
Evo še nekaj včerajšnjih slikic (danes mi je crknil fotoaparat, ker toliko slikam).
Tole sta Loti in Beti, samička iz lanskega legla, ki jo imam te dni v varstvu:
Pa še nekaj slikic mladičkov:
+1