Ne, sploh se nisem na nobenega spravila, samo priznam, da me silno moti, da ljudje iz psov delamo na pol ljudi, jih oblačimo, delamo čopke, dajemo mašnice, na razstavah se mi obrača, ko vidim, kako jih nekateri tudi barvajo, da kaj prekrivajo, pa jih špricajo z ne vem kakšnimi spreji, da ostanejo natopirani, pa kupujejo ne vem kakšne za pse neuporabne, vendar zelo modne igračke in drugo opremo - sem slučajno videla zadnje trende, ker sem si domov vzela tri kataloge, ko sem kompletirala opremo za moje mladičke in sedaj, ko našima dvem akužama kupujem dogbag, če mi seveda tisti, ki jih uporabljajo (moram vprašati agilitaše), potrdijo, da so uporabni.
Sem zaljubljena v pse in ravno zato želim, da pes ostane pes. Zato se toliko dopisujem z desetletnimi vzreditelji, ki povedo svoje izkušnje, kaj je za to pasmo dobro in kaj ne. Tudi sama sem se pred nakupom Jone in kasneje Bony zanimala, koliko je pasma občutljiva pozimi ali se rabi plaščke ali ne in če bi jih rabili, bi si raje omislila drugo pasmo... Meni je veliko svetovala in mi še iz Intopalerona, psarne, ki ima precej dobre pse in gospa je zelooo prijazna in rada deli svoje znanje in izkušnje z drugimi - žal veliko vzrediteljev ni takih.
Tudi moji psi gredo povsod z menoj, če gremo z rolerji, kolesom, avtom, bili so tudi že na avtobusih, vlakih in Loti na letalu. Mnogi nas videvajo po nakupih v trgovinah, ker si želim tudi v SLO prinesti kulturo, ki sem jo spoznala marsikje po Evropi, da pse spuščajo v vse trgovine, zaradi mene lahko s teboj na mizi jedo pri McDonalds'u (no, sama tega že ne bi pustila). Z mojimi kužki smo praktično cele dneve zunaj (ja, kmalu se bo to nehalo ,ko se mi konča porodniška), poleti in pozimi. In prav to svetujem tudi lastnikom mladičkov, zato imamo igralne urice, socializacijo in kasneje malo šolo. Sedaj sem uvedla še to, da hodimo z mojima kužama po vrtcih in domovih za ostarele, razmišljam tudi o bolj terapevtskem delu. Dva moja letošnja mladička pa lastniki že jemljejo s seboj v službo...
In niti slučajno nisem zaljubljena v svoje mladičke. Mi veliko pomenijo v smislu, da jih čimbolje pripravim na nov dom, kasneje da sem v pomoč lastnikom pri šolanju, varstvu, da prepoznam in čim bolje izkoristim njihove talente in v smislu opazovanja paritvene kombinacije. Ko pa vidim veliko MTjev skupaj (npr. po razstavah v Evropi), pa hitro vidim, kateri je najlepši in nič ne navijam samo za svojo Loti. Tisti, ki me pozna ve, da sem zelo kritična do sebe in drugih, le da očitno mnoge moja odkritost moti, a to večinoma tiste, ki so preveč zaljubljeni v svoje pse in ne prenesejo, če jim kdo pove za kakšno napako. Jaz teh težav nimam, še več - na razstavah vedno vprašam sodnike, katere napake še vidijo pri Loti, kaj naj skušam z vzrejo še odpraviti - meni se to zdi pravi pristop. No, je pa res, da sem večinoma razočarana, ker se večina sodnikov spozna na mojo pasmo toliko kot npr. jaz na malamute (sorry, Aska, ampak niti standarda ne poznam, ker me ta pasma pač ne zanima).
Če sem čisto odkrita, sem trenutno zatrapana v bratca in sestrico, kakšno leto stara iz Estonije (videla sem ju na evropski razstavi), sicer obupno plašna, a fantastična po zunanjosti. In sama nimam nobenih težav povedati napak mojih psov, ker jih ne idealiziram in če si dobro prebereš na ne vem kateri podstani te rubrike, sem tudi napisala napake mojih dveh psic, tako fizične, kot značajske in še kakšne razvade, tako, da si lahko bodoči lastniki ustvarijo realno mnenje, ne pa da nekaj idealiziram in so potem razočarani. Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da prej vidim napake in kaj gre lahko narobe, kot dobre lastnosti. Sem pač nagnjena k popolnosti, kar večkrat ni slabo, me pa večkrat tudi po glavi tepe, ko se sekiram za vsako malenkost, ki gre narobe.
Mttara, sama ti nekaj ne napišem, ker se znašam nad Taro, ampak, ker ji želim vse najboljše in sklepam, da se tudi ti učiš (tako kot se jaz) in tipaš, kaj je zanjo najbolje. Poglej npr. dlako od moje Bony, ki je bila štiri leta bolj v stanovanju in mojo Loti, ki je bila eno leto v stanovanju, sedaj pa smo večinoma zunaj - videla boš veliko razliko. Boni ima manj dlake, tudi po prsih in trebuhu je na pol gola, dlaka je mehkejša in dosti hitreje jo zebe kot npr. Loti, ki ima tršo dlako, bolj gosto, se dosti več giblje in jo dosti manj zebe. In pri mojih eno in dve leti starih mladičih opažam podobno situacijo. Tisti, ki jih pozimi raje ne vozijo ven, da revčka ne bo zeblo, imajo malo dlake in še to mehko, ki jih dosti manj ščiti. V tem primeru bi jim najraje rekla, naj jim zaradi mene tudi plaščke kupijo, samo, da pustijo psom, da se tudi pozimi zdirkajo po snegu, sploh, ker vidim, koliko uživajo. Moja Loti kar tunelčke koplje po snegu, Bony je pa bolj mila jera tako po dežju kot snegu. A za to sem dosti sama kriva prav zato, ker sem imela to logiko, da ko se trese, greva notri, ker revčko zebe...
In ko sem na specialki spraševala kaj je pravilno in kakšna dlaka je boljša, sta mi dva sodnika (kasneje so mi to potrdili tudi vzreditelji) rekli, naj kužka ne šparam na mrazu, naj bodo tudi takrat čim več zunaj, vendar morajo migati, ne smejo ležati (kar si seveda z užitkom lahko privošči Aska). In to, kar so mi povedali, povem sedaj naprej. In v čem je napadanje, lepo prosim? Sama sem ga polomila pri Bony (no, če smo v stanovanju pač ne moremo biti toliko zunaj, kot sedaj v hiši) in mislim, da bi bila jaz velik egoist in zaljubljena v svoje pse, če ti ne bi povedala te svoje napake in bi kar privoščila tebi in Tari, da delata iste napake. Ne vem, čemu užaljenost, ker samo opozarjam, da se napake ne ponavljajo. Seveda pa imaš vso svobodo delati čisto po svoje. Verjamem, da imaš Taro najraje na tem svetu, kot imam jaz svoje pse in zato toliko časa posvečam in iščem, kaj je zanje najbolje, katera hrana, kakšno gibanje, kaj za kožo, dlako, kakšna nega in predvsem za kaj vse se jih da izkoristiti. Sem prepričana, da se v tem strinjaš z menoj. Dvomim pa, da bi me kdo cenil, če bi se v vsem z nekom strinjala in ne povedala nobenega mnenja, nobene strokovne utemeljitve ali izkušenj teh, ki imajo dosti daljši staž vzreje, kot jaz. Zaradi mene pa imaš lahko kot prijatelje samo tiste, ki se vedno strinjajo s teboj. Sama si kot pasje kolege raje iščem tiste, ki imajo veliko izkušenj s psi ali pri vzreji ali negi, ali pasjih športih ali veterini in jih lahko kadarkoli pokličem na pomoč, jih prosim za skupen trening, kakšno njihovo izkušnjo itd. Ivana je že odlična kinologinja, ki vedno rada zelo nesebično pomaga in mirno pove tudi za napake, ki jih delam npr. ko sem še bolj trenirala agiliti, pa ji nisem tega nikoli zamerila, obratno, še večkrat sem jo spraševala za mnenje. Enako Deteljico in še kar precej takih kinologov poznam...