Še ni konec in očitno nikoli ne bo... Bi morali odpreti posebno temo, da bi se lahko vsi izkašljali in povedali kaj vas teži. Sirtaki, tvojega pisanja niti ne mislim komentirat, je brezveze. Koliko stvari imam za povedat pa ne bom, ker nisem taka, da bi nekoga javno "blatila".
Glede novega psa pa takole... ta pes ne bo moj, mene niti ni več doma. Mike je z mano, z mojo družino. Nerota pa sem oddala jaz, to je bila moja odločitev. Vedela sem, da ne bom zmogla, nisem hotela da trpi in zato sem se tako odločila, jaz. Mogoče bi si čez nekaj časa spet lahko privoščila zelo aktivnega psa a pa naj teh par let pustim, da kuža trpi in ga zapiram v boks?
Gospa iz naše vasi je imela bradatega škotskega ovčarja pa jima je šlo čisto dobro skupaj. Je bil sicer zelo živahen pa se je igrala z njim, mu metala žogice in kuža je bil čisto v redu. Lepo vzgojen, neagresiven, nič živčen, skratka super. Ne vem zakaj potem ne bi zmogla 12-letna deklica? Saj ni nesposobna. Če je že v leglu opravljena socializacija, če kuža pride v novo družino tak kot je treba potem se vse da, vidim zdaj. Če je zamujeno v leglu je konec. Kuža bo prišel iz v redu psarne, vzreditelji so prijazni, polni nasvetov že zdaj. Izbira dobre psarne je ključ do uspeha. Kaj ko šele izkušnje pripeljejo do tega, da v življenju kaj spoznaš in se naučiš.
Sestra se je odločila da bo delala agility, peljala ga bo v šolo... To bo njen prvi kuža in res se veseli. Ima že pripravljeno ležišče, igračke, sklede, povodec... Zato me je danes zabolelo srce, ko mi je razlagala kaj pišete, ker je jokala. Pravi, da ne ve več kaj naj, da jo je kar minilo. Ne zasluži si tega. Moj fant ji je rekel, naj pač ne bere več teh stvari. Pa še kako prav ima. Ne vem zakaj se tako oziramo na mnenja drugih in zakaj jaz že pol leta poskušam razložit in se opravičevat zakaj je tako. Ne bom se več prav zares ne. Ker ne razumete in meni to sploh ni več važno. Ves čas sem hotela na lep način povedat kako in kaj pa ne gre. Če nočete pa nič, zakaj bi se jaz sekirala zaradi vas. Torej mislite kar želite, pišite kar vas je volja, mi bomo mislili in delali po svoje. Zdaj pa zaključimo tole ker je totalna bedarija. Postalo mi je popolnoma vseeno kaj si kdo misli o meni, o nas. Mogoče bom kupila še dva psa, mogoče ne bom imela več nobenega, mogoče se bom odločila za morskega prašička... Ne vem kaj še bo, kaj bo prinesel čas. Tudi vi ne veste, čeprav mislite da ste pojedli prav vso modrost na tem svetu. Pa niste, verjemite da ne. Konec koncev pa tudi če ste... Meni je vseeno.