Ne vem. Po pravici povedano, ne vem.
Če bi me bilo strah, Habibija ne bi vzela. Je slep, gluh in predvsem star...
Samo nekaj mi je reklo, da ga moram it pogledat. S strahom se borim zdaj, ker ima določene težave, učim se vsega novega, ker imam prvič psa, ki ne vidi in ne sliši... Učimo se. Počasi. On mogoče hitreje kot jaz. Po selitvi je zelo hitro odkril, kako se gibati po stanovanju, da se ne sesuješ... Jaz pač pazim, da škatel ne nastavljam tam, kjer se giba. Okolico je že osvojil in točno ve, kje je travnik. Če ne pozna okolja, hodi naslonjen ob mojo nogo. No, jaz se učim bolj počasi, zato imam včasih "padce". Še vedno mislim, da me pes vidi, če ima odprte očke, pa potem ugotovim, da me ni videl, ko padem, ko sunkovito skoči pokonci, ko ga prestopim in zazna šele vibracije s tal. No, saj se bo tudi blondinka enkart naučila, al kako? Zdaj grem vedno do njega, ga ogovorim iin pobožam, pa potem ve, da se "muvam" tam nekje.
Fantastičen pes je in še po posvojitvi sem gledala, če ga kdo pogreša, ker sem prepričana, da slabega doma ni imel. Žal, prejšnjega lastnika nisem našla.