Če bi psice, hipotetično rečeno, bivale v naravi, se ne bi gonile dvakrat na leto, temveč samo enkrat, prav tako se ne bi gonile tako zgodaj, pri osmih ali celo šestih mesecih, temveč pri letu, letu in pol.
Zgodnje in pogoste gonitve so ena od posledic dobrega življenja s človekom, dobre hrane, varnosti itd, vendar niso odraz fizične in psihične zrelosti psice.
Dokaz za to so pasme, ki so še nedolgo tega živele v popolnoma drugačnih pogojih in so bile deležne veliko slabše prehrane. Psice teh pasem se na primer začnejo gonit pozneje in se gonijo redko.
Sicer pa, govoriti o naravi pri psih je neumnost. Pes brez človeka ne obstaja. To, v kakšnem stanju je psica, ki se spari pri osmih mesecih in ima tako rosno mlada mladiče, po možnosti pa jo še z mladiči vred vržejo na cesto, si lahko ogledate v marsikaterem zavetišču. Ni nekaj, s čimer bi se človek lahko hvalil.