Ojla!!
V tej temi bom poiskušala čim bolj podrobno predstaviti svoje živalice in njihova življenja. Začela bom seveda z najstarejšim in to je Ron. Ron bo letos, 16. oktobra dopolnil celih 13 let, kar je za nemškega ovčarja kar lepa doba. Do predkratkim, je zelo rad hodil na sprehode, se podil za palico in podobno, vendar se je sedaj umiril, ker mu na čase malo zablokirajo zadnje noge (displazija kolkov). Je zelo prijateljski, še sploh zdaj v zrelih letih, je postal pravi otrok, ki nikomur nič noče in bi se le igral. Postal je naravnost nor na Kanine igrače in si je kar tako prilastil zeleno žogico in piskajočega korenčka. Na prafaktorje je razdelil tudi gumijasto žogo v velikosti pesti- dala sem mu jo zato, ker se mmislila, da je guma (ki je bila res zelo, zelo trda) dovolj močna, da zdrži pritiske njegovih zob. Ja, zobe ima še vse. Izgleda precej suh, saj smo ga malo shujšali, zaradi kolkov. Kljub svoji »anoreksični« postavi se počuti v redu. Na plečih ima 67 cm, težak pa je okoli 37/38 kg <v najboljši formi jih je imel okrog 45, pa nikdar ni bil debel. Drugače je bila njegova stalna teža tam nekje 42 kg.>. Je klasično obarvan NO, njegova posebnost pa je dolga dlaka, sploh obožujem njegov ovratnik in resice po nogah. Svojo kariero je začel pri vzreditelju Marjanu Granfolu (psarna Belmur- mislim, da se je sedaj malo bolj moderno preimenovala), nadaljeval pa jo je na policiji, kjer je bil šolan kot pravi policijski pes. Naredil je sicer vse izpite, vendar je bil za policaja premalo oster. Tako smo tudi v osnovi prišli do njega. V izbiro smo imeli še rottweilerja Sammya, ki pa je bil psihično prevelik zalogaj za nas, sploh zame, ki sem bila takrat stara dobra 4 leta. Moja kinološka pot se je tako začela razmeroma zgodaj, vendar še vedno nisem bila zadovoljna. Ron je nenazadnje precej velik pes in tudi moči mu ni primanjkovalo.
10 let
Ron sedaj
Pri 5 letih letih sem tako začela težiti za svojega lastnega psa. Naučila sem se brati in enciklopedija pasem je bila po dobrem letu že tako uboga, da so mi bili starši primorani kupiti novo. In sem zagledala yorkije. Ja, bili so mi simpatični, saj sem bila ravno v dobi navduševanja nad barbikami, ki je na srečo hitro minila, saj mi barbike s svojimi umetnimi nogami in dolgimi lasmi niso bile prav nič všeč. Ugotovila sem, da pač ne morem imeti punčkastega psa. Da si želim nekaj bolj drznega. Na vrsto so prišli westiji. V bistvu njihovega karakterja nisem prav dobro poznala, vendar je šlo tu spet za prehodno dobo. Torej, težila sem za westija. Kaj sem dobila? Mačko. Frfra je moja 1. mucka, ki je k nam prišla 3 julija 2001. Njen rojstni dan je na 1. maja, kar ji daje še poseben žmoht. Nima ravno vsak maček rojstni dan 1. maja
. Frfi je zelo posebna mačka, ne zaupa nobenemu, razen meni, prav tako je tudi glede crkljanja. Vzgojila je precej mladičev, sicer pa je pred kratkim veterinar naredil črto pod njeno spolno življenje. Morda pri naši hiši res ne bo več baby-booma, bodo pa zato uživale ostale mačke.
Utišali so me za dober mesec, potem pa sem se vrnila na stara pota tečnarjenja. Vendar ne več za višavca. Postali so mi všeč njegovi predniki- cairn terierji. Odločitev, da je ta pasma prišla v moje življenje, vsekakor ni bila napačna, je bila pa morda malce prezgodnja. Kana ni imela prave socializacije, male šole ni videla niti od daleč. Bila je pač… pes. Ampak zelo poseben pes. Dobili smo jo 24. januarja 2002, slab mesec pred mojim rojstnim dnevom. Vau, kar dvoje v enem. Kupili so mi darilo za rojstni dan, pa še ustregli moji želji. Bila sem čisto navdušena. Res mi je žal, da nimam njenih mladičkastih fotografij, vseeno mi lahko verjamete, da bolj srčkanega mladička v zgodovini psov ni bilo. Rajko Rotner, je s to pasmo v Sloveniji res veliko spremenil- sploh v domovih tistih, katerih predstavniki se sprehajajo po stanovanjih. Kana je vnukinja 1. psičke te pasme pri nas Roselle. Tako ima naša ljubica v levem ušesku tetovirno številko 11. Kančka je res uresničitev mojih sanj. Je najboljša. Najlepša. Najpametnejša. Ok, mnogi se s tem res ne bi strinjali, pa vendar jaz še vedno vztrajam pri svojem in tega zlepa ne bom spremenila. Za koga od vas res ni popolna, je pa zato toliko bolj perfektna za mene. Ampak le zakaj ? Na razstavah nikoli ni bila- me pač ta stil »zabave« ne potegne in tudi titule mi nič ne pomenijo. Pasja šola? Ja, naredila je A in B-Bh izpita, pa vseeno. Kaj je danes to kaj takega… Za moje pojme bi pri B-Bh morala krepko pasti, saj sem ga res biksala. Sploh s tem, ker sem bila tako grozno živčna in se je seveda nervoza prenesla na Kano. Pa mi je čisto vseeno. Tudi če ne bi naredili. Ni prvakinja v agilityu, ne trenirava reševanja, ne obvlada milijon trikcev… Zakaj torej? Zato, ker sem tako zelo ponosna nanjo, da se je razvila v najboljšega psa. Ker je ob moji pomankljivi vzgoji postala krasna spremljevalka. Zato, ker je tako krasna, čeprav sem na začetku ubrala napačen način šolanja. Morda je Kana res precej drugačen pes za šolanje. Ni ravno psička v stilu »greš, poveš, narediš«. Za šolanje jo je potrebno precej zmotivirati. In sva začeli. Trenirati sem začela s klikerjem. Res krasna stvarca. V 1 tednu sva izboljšali pozornost. Utrdili klasične vaje in začeli z učenjem trikov. Vseeno moram reči, da je zelo težko, ker zaenkrat Kana ni inovativna in ne ponuja vedenj sama od sebe. Pa vseeno upam, da bom tudi z njo še kaj dosegla. Tudi če ne bom. Še vedno je zame popolna. Je pač najboljša, čeprav ima veliko napak- ampak vsak pes se skoti popoln, samo od nas je odvisno kakšnega ga bomo naredili. Zame je Kana ostala popolna. Njen oz. moj največji problem je njena agresija do psov. Moja zelo velika napaka. No ja, za vse tudi nisem kriva jaz, saj je bila Kana od psic kar nekajkrat napadena. Saj ima rada čisto vse pse, če jo ignorirajo in pustijo pri miru, če ji pa težijo je pa ogenj v hiši. Gremo malo k njeni zunanjosti. Je precej okrogla (ups
), njena plečna višina znaša 29,5 cm, težka je okrog 8 kg. Ima mišičaste zadnje noge in zame zelo, zelo lep repek. Njena posebnost je še, da ima 9 seskov, kar bi ji dobro prišlo pri mladičih- z njo smo načrtovali leglo, pa paritev ni bila uspešna in s poiskusi smo odnehali. Ima sicer odlično telesno in vzrejno oceno, ter v vzrejni knjižici napisano, da je lepa in brez hib. Vau, kako zelo sem bila nekaj časa ponosna na to. Na svoji dlaki nosi kar nekaj odtenkov rjave, zadnje čase se barva tudi v temnejšo rjavo-sivo, čeprav se bo zdaj, med poletjem spet nekoliko spremenila- se bo posvetlila. Kerni so na splošno znani kot pravi kameleoni, saj lahko barva kožuha spreminja sčasoma svoje odtenke. Tako so znani že primeri, ko je popolnoma svetla psica dobila temno rjavo barvo. Zanimivo ni kaj. Kana vseeno ni tako spremenljiva. Pozimi je pač temnejša, poleti svetlejša. Na brkih so ji začele že poganjati sive dlake, čeprav je stara šele 6 let, vendar se pretirano ne sekiram, ker je sivo barvo začela dobivati po celem telesu, pa tudi kakšen viden znak za starost sive kocine pač niso. No, je še zelo mladostna, bi si upala trditi, da je celo na vrhuncu svojega življenja, hitra in svobodna v razmišljanju kot še nikoli
! Za njo bi lahko porabila kar cel forum, da jo opišem do konca, tako da grem raje naprej. preden letim dol
Slaba puppy fotka
Kana zdaj
Kiki je moja ljubica. Muca, ki se mi je res zelo prikupila. Stara bo 3 leta in je zelo nežna ter igriva. Je tigraste barve in veliko bolj prijetna odkar je sterilizirana. V svojih mladih letih je bila precej debelušna, zdaj pa je vitka in suhcena, kot prava manekenka.
Tu je še Macho. Še tretji maček v naši familiji. Star je 4 leta in precej potepuški. Domov hodi samo na redne obroke, dostikrat pa pride s kakšno prasko, predvsem po smrčku in nogah. Očitno hoče prevzeti mesto vodilnega, sumim pa ga tudi, da živi dvojno življenje
. Mislim namreč, da ima nekje še en dom, kjer zanj prav lepo skrbijo, saj je zadnjič prišel k nam ves čist in dišeč s super dlako. Resno upam, da bo srečno preživel vsa prečkanja ceste in podobno, čeprav ima veliko raje travnike in grmovja.
V dnevni sobi imamo tudi velik akvarij z nekaj ribami. To je 6 zlatih ribic, ki se bodo po možnosti naslednje leto preselile v domač ribnik (sem v fazi delanja načrtov). Imamo tudi enega somiča, ki pridno puca steklo in 3 manjše, ki so zadolženi za tla.
V moji sobi pa kraljujeta 2 zemljevidarki ( po angleško »false map turtle«, kar bi lahko v slovenčino prevedli nekako zgrešeni zemljevidarki, haha…). Ime jima je Elvis in Justi, čeprav za Elvisa sumim, da je punca. Kmalu dobita nov dom, saj sta v 4 mesecih, kar jih imam kar precej zrasli in zato dobita sedaj, khm, 150 litrski akvarij. Ko je vreme zunaj toplo, ju nesem kar na sonček, kjer se potem sončita in kopata v svojem bazenčku. Tudi na splošno sta veliko spuščeni po hiši, kjer šibata sem in tja, ter iščeta kotičke za skrivanje. Kana je bila nekaj časa prav obsedena z njima in je ure prečepela pred akvaterarijem in buljila vanj. Če jih dam skupaj, se Kana želv nekoliko boji, drugače pa se vse živali med sabo super razumejo.
Za prihodnost… Ja, jaz imam veliko planov. Moji pasmi sta cairn terier in pirenejski ovčar, všeč mi je sicer tudi border collie. Gomilar bo v hišo prišel še velikokrat, pirenejčka pa mislim nabaviti takrat, ko bom zato imela dovolj znanja. Po Ronu bo prišel v hišo kraševec. V prihodnosti bo vsekakor zelo pestro, morda še bolj kot sedaj in moja želja je, da boste lahko moje pse še kje videli, in o njih kaj prebrali, pa ne samo na forumih. Mogoče se vam zdi pretiravanje, pa vseeno… Pustimo se presenetiti.
Za konec še nekaj slik;
Mucki
Kana in Frfra
Kana z mački
Uheljčki
Punčka
Ronch
Pesjankota
To bi bilo zaenkrat vse
Lep pozdrav od Kane z bando
P.S.: Če se sprašujete zakaj tak naslov !? Ne ni plesna šola, se pa v njem najdeta 2 imeni
