Dina, najprej se moraš zavedat, da je navezanost nekaj drugega, kakor pozornost. Pes, ki je navezan na vodnika, ni nujno tudi pozoren na vodnika. Navezanost je to, da pes čuti potrebo po družbi človeka, ali drugega psa, ali druge živali. Navezanost je v osnovi, strinjam se z Deteljico, genetsko predispozirana, je, precizneje, posledica močneje izraženega krdelnega nagona, ki ga je mogoče prepoznati pri mladičku že v leglu, saj bo tak mladiček recimo zunaj kazal manj zanimanja za raziskovanje okolice, ne bo šel po svoje, ampak se bo raje zadrževal v bližini svojega krdela. Pozornost, oz. to, da te pes gleda, je pa povezana s trenutnim interesom psa, s tem, kar v določenem trenutku to pozornost psa priteguje. In kaj običajno priteguje pozornost vsakega mladega psa ne glede na njegov krdelni nagon? Ja akcija, anede. Če pes ve, da je vodnik, kjer dogaja, potem bo pozoren na vodnika, da ne bi slučajno česa zamudil. Seveda je vse skupaj prepleteno in tudi pozornosti na vodnika je lažje naučiti psa s krdelnim nagonom, tako kot je prinašanja lažje naučiti psa z nagonom plena. Ampak tako kot je nagon plena treba pravilno usmeriti, če ne se bo usmeril sam, enako je tudi krdelni nagon treba pravilno usmeriti, če ne se bo namesto v vodnika usmeril recimo v druge pse. Še konkreten primer, moja psica. Ona ima močan nagon plena, je konstantno na lovu, zanima jo vse, kar se premika, nos neprestano išče hrano. Zaradi tega sem se jaz presneto namučil, da sem njeno pozornost pritegnil nase. Govorim o mesecih doslednega potrjevanja pozornosti, vsa hrana iz roke itd., vemo, kako se to dela. Ampak po drugi strani pa moja psica že od samega začetka ni bila nikoli in nikjer privezana, razen ob redkih priložnostih, ko to zahtevajo drugi, npr. v restavraciji, pri veterinarju, v pasji šoli. Zakaj? Čeprav jo je zanimalo vse ostalo, razen mene, se kljub temu ni nikoli od mene oddaljevala. Tudi ko jo je plen potegnil stran, jo je nagon krdela silil nazaj k meni. Je hotela iti, ampak enostavno ni mogla. Morala je biti v moji bližini, čeprav je potem v moji bližini počela vse ostalo, razen zares bila z mano. Enkrat sva imela sceno, ko je na travniku pobrala mrtvo podgano. FUJ ni zalegel in sem jo začel gonit po travniku samo zato, ker pač ne moreš bežat in jest hkrati. Travnik je bil neograjen in ker je ona neprimerno hitrejša od mene, bi mi z lahkoto ušla vsaj tako daleč, da bi tisto v miru požrla, ampak preprosto ni mogla. Se je sicer umikala pred mano, ampak se je vedno ustavila na določeni razdalji in ni šla naprej. In ker hitrejši sicer nisem bil, sem bil pa vztrajen, sva se tako lovila na relativno kratki razdalji, dokler ni dojela, da ne bo miru, se predala in mi podgano prepustila. To je bila dragocena lekcija za oba. Jaz sem se naučil to, kar ti sedaj razlagam, ona pa se je naučila, da sem vedno, VEDNO jaz tisti, ki odloča, kdo bo jedel kaj in kdaj.