Ninci, to je pa res lepo leglo. Vsi po vrsti so
Sploh pa ta na zadnji fotki... Ste tole vi obdržali?
Alex, Lars pa je že pravi dec...
Rozi pa je še vedno zmešana trola, kot že od malega... No, malenkost je že boljša, ampak še vedno mi skoraj vsak dan kaj naštima, razen na morju se mi je zdelo, kot da je nimamo s sabo, tako je bila pridna. Smo bili v neki ribiški hiški z 4000 ha oljčnega nasada okrog in je cel dan lovila martinčke po grmih ali pa se kopala. Smo pa potem fasali vnetje kože na licih (pod ušesi), kar je menda ful pogosto na morju. Od vlage in vročine se razmnožijo bakterije, zgledalo je prav grozno. Najhujše pa je bilo, da se ni smela več kopati... Tako da če še greste kaj na morje, brišite pse, pa zvečer jim več ne pustiti v vodo.
Danes pa me je pošteno prestrašila. Sva šli na sprehod in sicer z avtom do gozda (ker se goni) in potem eno veliko turo naokrog, ko na enem mestu kar precej zaostane za mano. In kot vedno, ko ni pozorna name, se ji tudi tokrat skrijem za neko grmovje malo vstran iz potke. In potem gledam, kako ona laufa gor dol levo desno in me išče. Ponavadi me itak takoj najde, tokrat pa ne vem kako to da me ni. V glavnem to njeno iskanje kar traja in traja, vidim da je že malo panična, da je že cela penasta okrog gobca ko laufa sem in tja, pa si mislim, naj jo bo malo strah, da bo drugič vedela, da nima kaj zaostajati
No, in potem vidim, da zavije na eno drugo potko in je ni in ni nazaj. Takrat pa mene zgrabi malo panika, kam je zdaj šla, grem nazaj na potko, jo kličem in nič. Nje ni nikjer. Grem nato v tisto smer, kamor sem jo videla odleteti, jo kličem nič. Kličem domov, če slučajno pride domov, naj me pokličejo. Hodim dalje, grem v smeri avta, jo kličem, nje nikjer. Pridem že skoraj do avta (kakšnih 15 minut hoje), ko pride nasproti nek gospod s psom, ga vprašam, če je videl, kje črnega velikega psa, pa mi pokaže proti mojemu avtu!!! Jaz pa jo kličem, pa takrat me je že morala slišati, ampak mi zamerljivka ni hotela priti nasproti. Ko pridem do avta, ona tam stoji in me gleda. In ko ji rečem, ja kje te bila, pa nekaj zaboli in se postavi pred prtljažnik ... Še ko pridema domov, gre samo ležati na svoj ležalnik, brez da bi koga pozdravila, ko ji drugače cela rit leti vsakič, ko koga vidi... Groza, kaka zamerljivka, mene pa je že grabila taka panika...
Včeraj recimo pa mi je čuvala čevlje
Smo imeli obisk in smo bili vsi zunaj, ko začne deževati in gremo vsi noter kar pri terasi in tam na en kup zmečemo čevlje. Rozi gre z nami noter in leži kot mrtva v dnevni sobi. Potem pa obiskovalka gre k tistemu kupu čevljev, da si vzame svoje. V tistem trenutku ko prime čevlje, pa Rozi skoči... Tako da od zdaj zgleda bodo naši obiskovalci domov hodili bosi
Eh, hec, saj takoj ko je povohala čevlje, je vedela, da niso naši in je bilo ok. Samo, kaj si tale vse ne zmisli... In sploh po tem, ko je vsako čuvanje pri nas strogo prepovedano in to že od malega, ker tale pes res res pretirava s čuvanjem... Se pa vsake toliko časa pokaže kakšno takšno pritajeno čuvanje...
No, pa da je ne bom samo šimfala, naj povem, da pa sama še nisem videla psa, ki bi tako hitro plaval kot Rozi. Smo na morju prav tekmovali, kdo bo prej pri žogici, in jo je od vseh prehitel samo svak, ki se je pošteno nakravlal...
Za boljšo predstavo posnetek:
http://smg.photobucket.com/albums/v465/MissBonie/?action=view¤t=MVI_3776_1.mp4Pa poziranje...
martinčkanje...
in šofiranje
