Meni se zdi, da tvoj kuža počasi odrašča. Mogoče imate preveč popustljivo vzgojo.
Pametno bi bilo, da mu na kavč dovolite samo takrat, ko si to zasluži. Ko ga odpokličete, zahtevajte, da pride
do vas, ne samo blizu vas.
Da je pes zarenčal nate, ko si mu dajala nogavičko gor, je seveda razumljivo, ker ga je bolelo. Vseeno pa bi morala ob prvem renčanju odreagirat. Jaz bi se zadrla ''NE!!'' ali pa ga krcnila po gobčku. Če še to ne bi pomagalo, bi vseeno nadaljevala, ko pa bi zarenčal ponovno ali pa celo šavsnil, pa bi dobil še kak trši vzgojni prijem. Konec koncev ne morete dovolit, da vas pes grize, ko mu želite pomagat (ali v kateremkoli primeru).
Ko mu želite vzet kaj iz gobčka, tukaj ''kakor ga piči'' nima kaj počet. Kuža mora spustit iz gobčka na ukaz, ali pa vsaj dovoliti, da mu vzamete ven, kadar želite.
Kaj če bo kdaj pojedel kaj strupenega?
Ste že poskusili vajo ''pusti'' ? Kuža ima nekaj slastnega v ustih, nekaj kar bi rad pojedel. Rečete mu ''pusti'' in mu pred nos potisnete nekaj še bolj slastnega
Ko kuža spusti tisto, kar je v gobčku, mu dovolite, da poje priboljšek, ki ste mu ga ponudili.
Če ima res toliko proti, da mu vzamete hrano, pa je pri meni pomagalo to, da sem prijela za ovratnico in ga držala pri miru, dokler se ni nehal upirat in sem lahko normalno vzela hrano iz gobčka.
Rada bi povedala še to, da je naježitev znak vznemirjenja. Ne nujno agresije.
Ko Paxx zagleda žogo, se naježi. Ko je prišel k meni in je dobil za jest, je bil naježen cel čas obroka, čeprav sem mu lahko brez problema vmes šarila po posodi. Sčasoma je to minilo.
Glede lajanja na druge pse. Laja tako, da izsiljuje ali kako drugače? Meni se zdi, da izsiljuje.
Ko začne lajat, mu ukažite ''sedi'' ali ''prostor'' in naj lepo počaka na prostoru, dokler se ne umiri(potem se lahko povohata) ali dokler ne grejo psi stran.
Če imate kak ukaz za pozornost( jaz uporabljam ''učke'', to pomeni, da me gleda v oči), pa sploh super. Še preden začne lajat na pse, mu dajte ukaz za pozornost in pojdita mimo.
Pomembno je, da mu omejite te njegove ''navade'' čimprej. Ko bo imel postavljene meje, se bo znal v okviru le-teh tudi obnašat. Seveda pa je ključna beseda doslednost.
Če ga pokličeš, mora prit do tebe in čakat na dovoljenje, da lahko spet gre.
Če laja na druge pse, se mora vedno prej usest in se umirit, drugače pač ne bo vohal drugih psov.
Če mora spustit nekaj slastnega iz gobčka, mora to naredit vedno in ne kakor ga piči.
Kak vzgojni prijem ni nič hudega, vsaj zame ne. To ne pomeni, da morate psa pretepat za vsako stvar, ampak samo to, da ni nič narobe, če ga, ko pozitivna motivacija in ostale mehke metode odpadejo, krcnete po smrčku ali ga plosknete po stegnu.
Primer:
Moj pes je nor na žogo. In ko sem vzela žogo v roke, ni pomagalo nič. Ne pozornost, ne ''sedi in čakaj''...nič v glavnem.
Ko je skočil za žogo, ki sem jo držala v rokah, sem se zadrla nanj in to je pomagalo nekaj časa. Potem je postal ''imun'' na to.
Enkrat je skočil in me šavsnil v roko, do krvi. Mislil je, da držim žogo. Takrat sem ga zagrabila za gubo na vratu in ga porinila dol na tla, vmes pa sem ga še nardla.
Zaleglo je.
Ni bilo prijetno na pogled, tudi mene je bolelo, da je njega bolelo, ampak od takrat naprej je mir.
Po mojih izkušnjah najbolj zaleže ''klofuta'' po gobčku.
Upam, da nisem izpadla preveč kruta