Mamo mi tud enega takega bojazljivca ... malo je že bil tak, malo smo ga pa naredili takega. Ko so prišli obiski, je strašno lajal, in ker nisem nikoli točno vedela, kaj to njegovo lajanje pomeni, sem ga navadno prijela za ovratnico, počakala, da se vsi posedejo, potem pa sem ga spustila v 'obhod', da jih je vse prevohal in pozdravil. Ker že po naravi ni ravno strašen cartljivec in se je večkrat ustrašil, ko ga je kdo hotel pobožat, sem se z vsemi zmenla, da naj pač ne silijo v njega. Po petih minutah so bili vsi njegovi in je bilo vse okej. Najbolj grozno je bilo takoj, ko je kdo prišel, ker ko sem ga držala za ovratnico, se drla ne sme, tiho itd. sem ga s tem delala samo še bolj histeričnega... Vmes smo se potem malo izolirali in smo samo mi hodili na obiske, ampak potem sem pa rekla, da je dovolj ... Povabila sem nekaj sodelavcev, jim rekla, naj psa ignorirajo, in od vse sile, ker je naenkrat prišlo toliko odraslih moških, je začel bruhat. Ko se je pomiril, se je veselo igral z vsakim. Nekaj časa smo prakticirali to, da sva šla pred blok, počakala, da je 'obisk' šel v stanovanje, potem pa sva prišla midva. Tako smo se izognili lajanju, nervozen pa je bil še zmeraj. Potem pa nas je nekega dne presenetila fantova mala sestrica, ko je prišla nenapovedano na obisk ... Naenkrat sva zaslišala lajanje in ko sva prišla do vrat, jo je lupčkal in objemal, vmes pa malo zalajal
Takrat mi je dokončno postalo jasno, da s psom ni kaj dosti narobe, je pa narobe z mano
Zdaj imamo obiske skoraj vsak dan, sicer so vsakič malo nalajani, ampak po novem rečemo temu dobrodošlica
Ker se vsem da ukvarjat z njim, so mu obiski začeli predstavljati nekaj strašno zabavnega in ko rečem Thor, kdo pride?, že začne nositi igrače k vhodnim vratom...
Ker pa je kljub vsemu strašen bojazljivec, vsakemu rečem, naj ne sili v njega. Sicer še nikoli ni poskusil koga ugriznit, je pa že komu na smrt zameril, ker ga je presenetil s kakšnim hitrim gibom v njegovo smer. Zdaj te zamere trajajo vse manj časa, pa občutljiv je tud zmeraj manj, je pa bilo včasih res grozljivo... Sem mislila, da bomo za vedno izolirani
Zunaj je še vedno druga zgodba, v množico ljudi ga ne morem peljat, ampak vse pogosteje poskušam... Prav tako ni fino, kadar se mi kdo približuje, če pa se midva približujeva komu, je pa že skoraj v 99% vse kul. Je pa res, da fuuuuul delava na tem. In če ne bi vsaj z obiski porihtali, ko sem spoznala, kako velika je pravzaprav moja krivda pri vsem skupaj, bi verjetno počasi že obupala.
Jaz bi ga na tvojem mestu pač čimvečkrat soočila s situacijo, ki ga dela nervoznega, in mu jo predstavila kot strašansko zabavno. Pustila bi, da hodi med ljudmi, ampak bi zahtevala od ljudi, da ga res popolnoma ignorirajo. Ko bi se dovolj sprostil, bi jih prosila, da se malo poigrajo z njim. Mu mogoče dajo kakšen ukaz in potem priboljšek. Da začne nekako komunicirati z njimi, jih upoštevati in jih videti kot vir zabave.
Pri nas pasja šola glede socializacije ni pomagala nič. Sva se marsikaj naučila, ampak socializirana še vedno nisva
Želim vama veliko uspeha!