Nebivedu, a pri ptičih tud deluje? Srnah?
Ko sem brala tole debato, pa to kar je nebivedu napisal sem malce razmišljala in moram napisati tole...
Z Živo greve tečt... Na začetku valda ta prva, veselo vohlja in raziskuje. Ponavadi greve ene 20min v hrib, nato tečeve po hribu in potem se vračava po isti poti nazaj v dolino. In po klancu navzdol vedno teče ob nogi in je po urci teka ful pridna. Zmatrana in komaj čaka da pride domov, da bo poležavala. Ampak če slučajno prileti kakšna žival (
ponavadi je to kakšen zajec, ki zbegano teka po cesti), bo ona
v trenutku postala najbolj spočit husky na svetu.
Trenutek ko zagleda zajca ali srno, obstoji, ušesa gor in opazuje. Če bi lahko bi v trenutku stekla za njim. Samo ponavadi jo na hitrco pokličem in rečem naj počaka. Kot nekakšna največja muka, in potem samo žalostno gleda za zajčkom.
Saj ni tisto da bi husky namenoma hotel pobegniti, niti slučajno. Je tudi husky lahko izjemno ubogljiv pes in zelo navezan na lastnika. Samo v trenutku ko zagleda divjad, bi tekel za njo in se v huskyu prebudi druga plat psa. Vsaj pri Živi je tako. Tudi po uri teka, ko je zmatrana da jo že za ''sabo vlečem'' tisti kilometer pred domom, bi ona z največjim veseljem švignila za zajcem. Zato imam jaz vedno oči na pecljih, da prej opazim divjad in jo prej zamotim s priboljški ali kakšnim ukazom.
To imajo huskyji v krvi. Ali pa imam samo jaz tako ''
norega'' psa. Sem pa tudi opazila da ko je v družbi drugega psa jo okolica nekoliko manj zanima,... Samo ko pa je na vidiku divjad bi jo pa nekje v sebi z veseljem ucvrla v gozd, če ne bi bilo mene ob njej seveda.