Evo prevod tiste strani v slovenščino, če je komu srbsko težko prebrati
Aljaški Haski:
Aljaški Haskiji ali pes Athabascan indijancev, ki so živeli in dan danes živijo
v centralnem delu Aljaske, so vzrejani že nekoliko stoletij da služijo izključno
za vleko sani pozimi. V preteklosti so ti psi postali genetsko zelo različni
zaradi negostoljubnosti tega dela sveta in zaradi premalo migracij in obiskov
med samimi prebivalci tega dela sveta. Ni težko najti cele vasi, kjer imajo vse
aljaške haskije rdeče in povešenih ušes, medtem, ko ima 100km stran cela vas
bele haskije, ki imajo pokončna ušesa. Seveda je to ena in ista pasma, ne glede
na razlike. Z odkritjem zlata na Aljaski in s tem s prihodom belega človeka v ta
del sveta so se tudi geni teh psov spremenili in zmešali s psi iz juga. Seveda ne
na slabše, kar nam prikazujejo tudi rezultati tekem pasjih vpreg. Novi spremenjeni
aljaški haski postane najboljši štirinožni atlet, ker so sposobni v tako negostoljubnih
razmerah, ki vladajo temu delu sveta, narediti to, kar nobena druga žival ali človek
ne more. Dvatisoč kilometrov v osmih dneh. Toliko je rekord tekme pasjih vpreg Iditarod.
Ti psi dominirajo tej in drugim tekmam širom sveta že več kot petdeset let. Ljudje,
ki jih vzgajajo si ne želojo samo ene stvari. Namreč tega, da bi jih registrirali kot
pasmo. Prepričani so namreč, da bi to uničilo pasmo, kot je naprimer danes tako
olepšani sibirski haski, le bleda senca tistemu, kar je sibirski haski bil samo sto
let nazaj. Ne obstaja niti en primerek haskija, ki je sposoben podreti rekord, preteči
štiristoštiri milje v manj kot osemdesetih urah (John Iron Man Johnstone), postavljenega
sto let nazaj na tekmi pasjih vpreg All Alaska Sweepstakes, kar je tudi poligon za testiranje
teh psov.
Aljaški haski je bolj tip psa, kot pa da predstavlja neko pasmo. Ne moremo jih predstaviti
kot raso, ker ne obstaja standard, ki bi to pasmo definiral. S tem pa tudi ne obstajajo neke
slabosti, ki bi jih kot pasma imeli aljaški haskiji. Kar ga definira, je izključno namen - to je
izredno učinkovit vlečni pes. Vendar ga vozniki pasjih vpreg vseeno razlikujejo od mešancev,
s tem pa lahko rečemo, da vseeno obstaja nek vidik razpoznavanja pasme, ki pravi, da mora
imeti aljaški haski neko delno podobnost z nordijskimi pasmami. Dodatna specializacija pa je
potem znitraj same pasme, tako da imamo potem vlečne pse, šprinterje in tekače na dolge proge.
Aljaški haski je največkrat izbor pri hitrostnih dirkah. Nobena čistokrvna rasa se ne more primerjati
z njegovo neverjetno hitrostjo. Na zahtevnih hitrostnih tekmah skoraj vedno zmagujejo timi aljaških
haskijev ali mešancev med aljaškimi haskiji in hrti, ki so cenjeni zaradi vzdržljivosti.
Povprečne hitrosti teh psov na tekmah so preko 31km/h, medtem ko tekme trajajo preko treh dni in
na dan pretečejo od 30 do 50 kilometrov.
Aljaški haski je praktično pes mešanec, pri katerem imajo geni nordijskih pasem (sibirski haski
ali tradicionalni pes Aljaske) prevladujejo. Mnoge druge pasme so doprinesle današnji izgled aljaških
haskijev, počevši od volkov, preko raznih lovskih psov in hrtov do dobermanov, volčjakov, kar vse ima
za posledico veliko raznolikost v izgledu te pasme.
Samčki, ki se uporabljajo za tekme imajo povprečno od 21 do 23, samičke pa od 17 do 19 kilogramov.
Po zgradbi so zelo podobni sibirskim haskijem, le da imajo aljaški haskiji daljše noge in bolj zaobljene
sklepe. Barve in oznake so nekaj na kar vozniki vpreg ne posvečajo pozornosti. Vsekakor pa so lahko
aljaški haskiji kakršnekoli barve. Ravno tako imajo lahko oči različnih barv, vendar so večinoma plave.
Dlaka je kratka do srednje dolga, nikole predolga in običajno manj gosta kot pri sibirskih haskijih.
Kožuh je prilagojen sproščanju toplote in hlajenju med tekmo. Pod zelo hladnimi pogoji se aljaškega
haskija obleče v zaščitne obleke za telo in trebuh, ki ga grejejo. Posameznim psom so potrebni tudi
pasji čeveljci, da zaščitijo tace pred poškodbami. Naravna odpornost na težke klimatske pogoje, ki je
v genih sibirskim haskijem ali eskimskim psom, se tukaj podredi zaradi funkcionalnosti in namena
pasme. Aljaškim haskijem manjka toplina in trdnost goste dlake , ki jo ima sibirski haski in zato je
potrebno več pazljivosti na tekmah.
Vzgajajo se zaradi moči, volje, hitrosti in vzdržljivosti. Za vprežnega psa je želja za vleko najvažnejša in
kot psi, ki so stalno v kontaktu z ljudmi, ne smejo pokazati znakov agresivnosti. Aljaški haskiji so
zelo popularni domači ljubljenčki na Aljaski, kjer jih je lahko kupiti od profesionalnih vodnikov vpreg.
Mladičke, za katere se oceni, da ne bodo izvrstni tekači, se odstrani iz legla in običajno jih dobijo ljudje,
katerim bodo ti psi prinesli radost in veselje. Starejši psi, ki so zaključili tekaško kariero so odlična družba
tekaču, ki ima možnost in voljo, da jih redno vodi na tek. Seveda so ti psi običajno zelo živahni in lepo vzgojeni,
ampak malo manj energični kot njihovi mlajši kolegi. Mladi aljaški haskiji so odlični domači ljubljenčki, če
se jim le omogoči dovolj velik prostor za igro in norenje. Zaradi njihove potrebe za tekom pa so slab izbor za
stanovalce urbanih naselij.
Če se večje število aljaških haskijev zadržuje na enem območju, so lahko zelo glasni in stalno zavijajo ter
lajajo drug v drugega in na vse druge pse, ki se najdejo v bližini, kar nikakor ni prijetno, če se nahajajo v gosto
poseljenem okolju. Dodaten problem je, če imajo sosedje pse. Vsekakor pa se jih z malo napora lahko nauči da
ne delajo nereda.
Še ena njihova specialnost je kopanje. skopali si bodo tunel, da bi lahko pobegnili iz ograjenega prostora ali da bi
lahko šli v lov. Uživajo v lovljenju majhnih živali, kar postane problem v hišah, kjer je v podu ali v steni kakšna miš. Haski bo
namreč neumorno kopal. Na kaj bodo spominjale stene in pod pa si lahko le zamislite.
Kakor tudi sibirski haskiji, so tudi aljaški haskiji zelo slabi čuvaji.
Haski, ki je zdolgočasen bo pogosto tekel v krogu in divjal po dvorišču. Če se ga pusti dlje časa samega, bo iz
samega dolgočasja naredil velikansko škodo. Ko so vpreženi v sani in morajo nekaj časa stati, bodo zelo verjetno
začeli gristi vrvi od dolgočasja.
Na Aljaski so pozimi pogosto žrtve losov, ki lačni pridejo v naselja iskati hrano. Zaradi svojega volčjega instinkta, se
haski ne bo umaknil losu, jezen los pa lahko z eno brco brcne tudi po par psov, pri tem pa jim pusti hude poškodbe.
Izskušeni profesionalni vodniki teh psov zato ogradijo svoje imetje z visoko ograjo, ki preprečuje prehod losom.
V preteklosti so bili poizkusi da se vzreditelji organizirajo in naredijo register aljaških haskijev, vendar nikoli niso
naleteli na nek večji odziv. Čeprav so psarne velike - mnoge od njih štejejo več kot 100 psov in čeprav je število teh
psov preseglo številko stotisoč, bo ta vrsta ostala nepriznana s strani svetovnih kinoloških društev vsaj še nekaj časa.