In sa še odgovorim, zakaj so mene Husky-i pritegnil.
Ko sem bila stara 11 let, sem spoznala grupo indijancev, ki so vsako leto hodili na Bled.
Jih je bilo nepopisno poslušat, ko so pripovedovali svoje zgodbe, kazali slike,...
Do danes mi je želja, da obiščem njihov svet, ga spoznam.
V dar sem dobila tudi posebno zapestnico, na kateri je bil volkec, ki sedi in tuli v luno.
Zmeraj sem med vsemi pasmami obstala in so mi šle kocine pokonci, če sem zagledala husky-a.
Ampak smo imeli doma že od mojih malih nog psička Pikija (dočakal je starost 20 let) in ko ga kar naenkrat ni bilo več med nami, smo vsi rekli, da je bil to zadnji psiček, ker je pač tako hudo, ko izgubiš enga sončka.
Ampak, jaz sem bik, in bik če si nekej zapiči v glavo, to doseže.
Trma, vsak dan znova in znova, printala sem slike itd...dokler mi niso popustili.
Vztrajnost je ena moja velika vrlina, ne odneham zlepa. Da sem trmasta, sploh ni treba posebej poudariti....kar je najpomembenjše....rada sem samosvoja in svobodna....