Simi, dober izziv za debato
Moje mnenje je taksno, da so si psi, tako kot smo si mi ljudje, zelo razlicni.
Enega prizadane fizicna kazen zelo mocno, drugi se ji lahko dobesedno smejejo v brk. Prav tako je s psihicnim kaznovanjem. Za vsak osebek je potrebno najti pravo pot, ki je prava le zanj in ne se za celo mnozico. Lahko se sicer drzimo nekega osnovnega vzorca, a pravo pot je treba poiskat za vsakega posameznika posebej. Zopet bom primerjala z ljudmi.
Otroci odrascajo v isti druzini, a z vsakim posebej moras uspostavit drugacno taktiko nagrajevanja in na zalost vcasih, ceprav redko tudi kazni. Pa s tem ne mislim tepez.
Vez kot je pozitivnih spodbujanj bolj raste samozavest osebka. Bolj mu dajes vedeti, kako ponosen si na njegova dajanja, mocnejsi osebek se bo praviloma razvil, ki bo verjel v svoje odlocitve.
Tu je pa zopet cilj tisti, ki je lahko razlicen. Zelimo razvijat osebo, ki bo pohlevna in delala le tako, kot zelimo mi ali pa zelimo sicer osebek, ki dela sicer v okviru nasih pravi, a dela s svojo glavo in ogromno odlocitev sprejema sam. Razlika je velika: resevalni pes, klasika, agility…
Seveda, pa je potrebno postaviti meje preko katerih ne sme. Do tega pride pri vzgoji ljudi ali pa psov. Pri ljudeh so v soli vcasih pele sibe, sedaj je bolj psihicni pritisk. Vendar kakorkoli pogledas, otroci bodo z veseljem sodelovali pri pouku le ob avtoritativnem ucitelju, ki jih zna velikokrat pravično in pravocasno nagrajevat. Avtoriteto pa taksen ucitelj ne dobi s sibami, dretjem, ipd, ampak s pravilnim vedeljem. Z najvecjim zarom bomo hodili k ucitelju, ki nam bo dal vedeti kako dobri smo in kako ponosen je na nas. Cel cas, ne le pri pouku. Do taksnih ljudi pristopimo vsi z velikim spostovanjem.
Podobno je pri delu s psom. Avtoriteto se ne dobi z bodeckami, cukanjem, (prosim ne spet skocit, ker ne leti na nobenega) ampak z obnasanjem cel cas skupnega bivanja z njim.
Zacasno odstanitev iz poligona jaz ne smatram kot taksno hudo kazen, ki bi lahko puscala posledice. Pes ima time outa, kjer lahko razmisli ali bi sodeloval po nasih pravilih ali ne. Gledanje kako delajo drugi in kako so drugi nagrajeni ima vsacih odlicne ucinke. Pri drugemu psu, pa lahko povzroci to, da v veliki zelji pregori, se iztrosi. Zopet ni enega in istega sistema za vse. Moja vem, da ko vidi drugega psa, da gre iskat hoce it iskat tudi sama. Ne potrebuje dodatne stimulacije, tako zelo si zeli delat tudi sama.
Tako fizicna in tudi psihicna kazen, ki je prekoracila sposobnost osebka lahko pusti dolgotrajne posledice. Zopet odvisno od doticnega osebka koliko prenese.
Najhujse je, ker se veliko ljudi ne zna prilagajat trenutni situaciji. Ravna se le po tistem kar so jih naucili, nagonsko se ne znajo prilagodit situaciji.
Zame je ucitelj, ki se prilagodi vsakemu posamezniku, pa naj bo to pes ali clovek , tisti, ki dobi najvecjo veljavo v mojih oceh. Ki zna najti pravo pot, ce jo se ne ve, pa je pripravljen utirati zopet nove in nove špoti. Za vsakega posameznega psa, cloveka.
Na zalost taksnih ljudi zelo manjka v nasem solstvu, in prav tako jih manjka v pasjem solstvu. Vendar so v enem in drugem sistemu seveda tudi svetle izjeme. Kapo dol pred njimi, bi rekel Katanec
Obstaja sicer tudi kaksna druga pot. Npr., da si kupis le psa, ki odgovarja tvojim kriterijem po katerih zelis delat. Ce ni pravi, ga nadomestis z drugim
Tistega za katrega je potrebno nnajti drugacno pot pa posljes v ustanove, ki se bodo ukvarjali z drugacnimi
Zame pa ni lepsega od obcutka, ko vidis kako z veseljem dela pes ali pa clovek, ki je bil na zacetku povozen od nase druzbe in ga vrnes v igro. Vsakokrat se mi kocine postavijo pokonci, ko vidim uspeh kaksnega od taksnih osebkov. Spet pasjih ali pa cloveskih.
Pozdravcek
Blumina
+1