tudi pri našem je šlo za bolečino v vratu, čeprav smo sprva opazili samo lahno šepanje na sprednjo tačko in smo najprej pomislili na natrgano vez ali erlihijo/boreliozo. izkazalo se je, da gre za zdrs diska med zadnjima vratnima vretencema. po priporočilih vterinarja smo bili na prisilnem mirovanju 4 tedne, z analgetiki. ko smo že mislili da se je stanje izboljšalo (1 dober dan), se je znova poslabšalo in potem šlo zelo hitro samo še strmo navzdol. veterinar je priporočil nadaljne mirovanje in močnejši analgetik. nič ni pomagalo, po opravljenjem rtg in ct-ju se je diagnoza potrdila, s tem da je po besedah veterinarja šlo za res hud zdrs. kužka smo pred tem masirali nekajkrat na dan, vendar zadnje dni ni mogel niti vstati da bi šel na potrebo. od bolečine je zacvilil že, ko se je premaknil da bi popil malo vode. tudi če smo mu dvignili posodico, se je raje obrnil vstran, ker piti ni mogel. to pišem zato, ker sem se v enem izmed zgornjih postov našla v opisu - eni dajo psa kar takoj uspavati. seveda je tudi nam veterinar, ki je strokovnjak na ortopedskem področju, predlagal operacijo. če ne omenjam cene, ki ni majhen zalogaj, smo se zaradi drugih, tehtnejših, razlogov odločili proti operaciji. naš pikec je bil star le dve leti in pol, bil je silno aktiven kuža, hiperaktivec, reševalec v šolanju. že zadnja 2 meseca mirovanja, sta bila zanj - pa tudi za nas - grozovita izkušnja. prej je povsod hodil z nami, nam sledil na vsakem koraku, potem pa smo mu v njegovo dobro morali to prepovedati in odreči. vsak dan, ko je spet samo ležal in naredil morda kakšen korak dva po prostoru, in ni več veselo mahal z repom in prihitel v naš objem ko smo prišli domov, se nam je trgalo srce. zadnje tri dni je imel tako hude bolečinske krče, da je po celo uro ležal zvit v klopčič in trepetal dokler bolečina ni popustila. ves čas smo sedeli ob njem in ga mirili, tolažili. nazadnje smo se odločili za evtanazijo. veterinar je zelo okleval, in čakal da se bomo premislili, ampak meseci okrevanja po operaciji, spet tedni strogega mirovanja, nadzorovanja vsakršnega gibanja, omejevanje sprehodov, nobenih izletov v strmejše terene, nič več šole reševanja - vse kar je našemu kosmatincu največ pomenilo, je prevagalo... bila sem zraven, ko me je še zadnjič pogledal s svojimi bistrimi rjavimi očkami in ko sem ga božala, dokler pod lastno dlanjo nisem več čutila njegovega srčnega utripa. bila je ena najtežjih odločitev v mojem življenju, a vem, da sem se odločila prav.
(opravičujem sem za tako dolgo pisanje, a se mi je zdelo to svojo izkušnjo vredno deliti z vami, pasjeljubci...)