Hvala vam.
Prejšnji post sem napisala in se zraven zavedala, da se mi boste mogoče smejali... Jočem za mišjo. Kako morbidno. Totalno morbidno. Ah...
Prva miš je k nam prišla slučajno (čez okno) in tudi čisto slučajno preživela (v šoku, ko mi je dobesedno v naročje padla, sem jo fliknila čez celo sobo v steno). Hvalabogu ali komurkoliže je preživela, jaz pa sem jo uspela ujeti. No, nekaj tednov je bila v terariju in je nihče razen mene je ni niti pogledal. Saj veste, miši... No, po nekaj tednih je moj dragi (ki miši sploh ne odobrava) prinesel nov terarij in hkrati predlagal, da miška nujno rabi družbo.
No, potem smo kupili kletko, tako, da jim bo udobneje. Korak za korakom..
Tako sta potem prišli še dve, ga. Rozamunda in ga. Cruela...
In tako so srečno živele... Ja, do zdaj...
In zdaj sem se šele zavedla, da miške živijo zelo malo časa in...
In zdaj sem totalno v badu In me je strah, kaj bo z ostalima dvema, ker so bile zelo navezane ena na drugo.
In sem jezna sama nase.
Sem si že obljubila, da glodavcev ne bomo imeli več zaradi prekratke življenjske dobe.
Sem jezna sama nase, ker sploh nisem opazila, da je kaj narobe. (normalno je jedla, gonila kolo, šla spat... no, ni se več zbudila)..
Res, res sem slabe volje, otrok mi joka, jaz pa samo ponavljam, da ni bilo rešitve. Ja, ko sem zjutraj vstala, je bilo prepozno za vse. Bi bilo lahko drugače? Ne vem.
Mene trenutno samo boli. Zelo. In nekdo nam zelo manjka.