Pri fantu imajo oba
, mali poper-sol in črn srednji
. Moram reči, da so razlike med njima milorečeno velike. Mali je živahen, pozoren, zna se sicer narepenčiti pred drugimi psi in otroci (majhno postane veliko kompleks
) a je prijazen, zelo igriv in blazno lepo se zna stisniti v naročje. Srednji pa čisto kontra- samosvoj, posesiven, dominanten, sicer zelo prijazen do otrok in pasjih mladičkov, drugih samcev pa večinoma ne trpi. Če pride kdo na obisk, ga obvezno nahruli (odličen čuvaj, tu ni kaj), potem pa budno spremlja vsak negov gib in ga do odhoda ne spusti izpred oči. Ne bom trdila, da so vsi taki, a našega črnuha zanima bolj ali manj samo to, da nas ima vse na očeh, da se njegovo skledo pusti pri miru in da se čimveč hodi na sprehod, po možnosti mimo kakih samičk. Učenje in poslušnost, igra pa... uff. Še z nobenim psom se nisem tako namučila, da bi ga zmotivirala, sploh za daljši čas. V šoli na poligonu je bil sicer lahko 100%, a proces učenja in poslušnost izven pasje šole-to je pa čisto druga zgodba. Tu bi dodala, da je po mojem mnenju izbira pravega načina šolanja pri tej pasmi zelo pomembna, pa tudi potem stalno delo, utrjevanje in doslednost. Ko pri teh psih enkrat izgubiš njihovo spoštovanje, če se odločijo, da bodo oni glava družine, imaš problem, pa niti ne majhen (s tem, da samci stalno preizkušajo svoj položaj na lestvici). Ko odrastejo, se nekoliko umirijo in moram reči, da je zdaj življenje z malo manj zaletavim in bolj razumnim srednjim šnavcerjem prijetno, čeprav je karakterno še vedno daleč od pozornega, vedno na sodelovanje z lastnikom pripravljenega psa, kot si ga želim sama.
Kako je s samičkami pa v praksi ne vem
. Meni so po karakterju mali šnavci precej ljubši od srednjih. Res je sicer, da je "naš" črnuh malo ekstrem svoje sorte, ampak tudi to te lahko doleti, sploh če želiš samca. Če bi življenje s srednjim šnavcerjem opisala v enem stavku-izziv za dosledne ljudi s potrplejnjem in močno voljo, ki lahko iz tega psa potegnejo tisto najboljše.