Pupa, saj sedaj ti verjamem.. pač te ne poznam, pisala sem na splošno in žal mi je, da sem te na "prvi pogled" (ker iz napisanega ni bilo videt da gre za tako hud primer, veliko ljudi se pa izgovarja na "travme" ali okolje od prej) vrgla med tiste, ki se ne potrudijo,..... Več kot opravičit se ti ne morem, vsekakor pa ste glede na okoliščine očitno naredili ogromno in ti lahko samo čestitam.
Res se ni treba opravičevat, ker me res ne poznaš in preko foruma velikokrat stvari izpadejo kot niso.
Ampak nečesa pa vseeno ne razumem. Izgubila sem se nekje vmes.. a ste psičko porihtali (kolikor ste jo) s korekcijami ali brez, s pomočjo Polone, koga drugega ali sami.. pa kdo in kako jo je pa tiste tri mesece prej in torej če bi pri nas imeli strokovnjaka, ki vzgaja ali prevzgaja brez korekcij, bi se odločila zanj?
Večinoma s korekcijami, vendar vedno z mešanico pozitivnega potrjevanja. Ko je naredila res hudo napako, sem jo skorigirala (večinoma prijem za gubo, samo toliko, da se je pomirila, potem pa takoj delat nekaj, kar ji je prineslo nagrado), če pa ni reagirala agresivno pa je seveda dobila neko nagrado, takrat je bila najbolj učinkovita moja navdušena pohvala. Hrano je takrat še ven pljuvala, igrala se pa tudi ni.
Prevzgojila sem jo večinoma sama, samo nekdo mi je pokazal osnove korigiranja (kako primeš, kako močno, brez čustev,...). Imela sem eno 'učno' uro in lahko sem poklicala kadar sem hotela. Itak je v končni fazi vse odvisno od tebe in tvojega odnosa, zato je prva stopnja pri meni bila, da sem se 'zbrihtala' in odreagirala hladno.
Toplička je dudar in zato tudi ni imela tiste primarne vzgoje, ki jo mladiček dobi v leglu. Še danes se ne zna obnašat med pasjo družbo, dolgo časa celo ni razumela renčanja,... Te tri mesece je bila v zavetišču ampak ne glede na to koliko se Polona trudi (in vem, da se zelo potrudi za vsakega posameznika) ne more nadomestit 'pasje' mame.
Sigurno bi se odločila za prijaznejši dostop. Sama sem se zelo poučevala in prebirala, kontaktirala veliko ljudi ampak ni bilo rezultatov in je moje življenje prišlo do te točke, da sem se psico sredi Fužin, ki je ogromno naselje in je vedno kdo zunaj, dobesedno skrivala. Podnevi sva šli le toliko ven, da je opravila potrebo, dolg sprehod pa vsa imeli vedno po polnoči, ko ni bilo nikogar zunaj. Kot sem že rekla, sem kar nekaj časa vztrajala pri izključno pozitivni metodi in kliker sistemu, še celo po ugrizu. Vztrajala sem sigurno dober mesec, ampak kaplja čez rob je bilo, ko sem videla, da napredka ni. In če ne bi šla na korigacije, sem prepričana, da psice več ne bi bilo ob meni.
Pa še nekaj me zanima, pa že vnaprej povem, da NE gre za provokativno vprašanje, da ne bo kdo narobe razumel, da sprašujem ker še vedno dvomim (Pupa, ti čisto verjamem vse kar si povedala ). Zanima me iz drugih razlogov. A se mogoče ve a ima psička psihične travme, ali je mogoče fizično (zaradi udarcev v glavo) taka. In ali dejansko je mogoče, da psihična travma v tako zgodnjih dneh (tri dni) dejansko pusti tako hude posledice? Dobro, saj neke študije so, da nosečnice berejo otročkom ko so še v trebuščku in se pogovarjajo z njimi.. Samo vprašam, ker bi rada več razumela, hkrati me pa zanima kako je potem s travmo pri kupiranju repa. No.. mogoče je to res tudi že čisto druga tema
Sigurno vpliva, če jih je večina (v tem primeru) umrlo ali zaradi udarca ali zaradi zadušitve
. Za psihično pa ne vem, ampak ko smo jemali pri psihologiji podzavest je bilo rečeno, da se dogodka ne spomnemo, je pa vedno prisoten in vpliva na razvoj naše osebnosti in načina dojemanja stvari.
Se strinjam z deteljico
.