OK
Jaz sem dejansko očitno imela živalski vrt v svojem življenju. Ko sem bila manjša, tam v času osnovne šole, pa nekje do srede srednje, smo imeli morske prašičke, pa hrčke, pa ribe, pa 3 skobčevke in nimfo, želve, plesoče miške, zajčka, pri hiši je vedno bila mačka, pa tudi kužke smo imeli (vse to ne ravno naenkrat ampak v obdobju nekje 10, 12 let. Potem kasneje v recimo naslednjih 12 letih, je ostala na koncu še nimfa in pa moja muci (dejanska mačka). Potem pa sva s fantom imela najbolj agresivnega hrčka na svetu, sedaj pa imava deguje in zajčka, lani pa sva dobila tudi nimfo, ki je k nama priletela, ko je nekomu ušla ali pa jo je spustil. Tako da različnih izkušenj menim, da imam dovolj.
In lahko povem naslednje: morski prašički so grozno "fajn" samo niso pa preveč tihi, pa tudi brez vonja niti slučajno niso. Kletka ne more biti prav majhna, saj potrebujejo minimalno tako veliko, kot pritlikavi zajčki. Glede hrane niso izbirčni. Nekateri se radi božajo, nekateri pa ne (smo imeli eno samičko, ki tega sploh ni prenesla. Za manjše otroke se mi zdi kar primerni, samo pač zavzamejo nekaj prostora.
Hrčki so vsaj za moje pojme precej krhka bitjeca. Zelo hitro se jih tudi izgubi v stanovanju, in če se jih pravi čas ne najde, lahko od lakote poginejo. Naučiti se jih ne da kaj dosti, Tisti najmanjši so zelo plašni in niso primerni za otroke, ker ko se prestrašijo lahko kar močno in do krvi ugriznejo. Tisti navadni hrčki, pozabila sem kako se jim reče, zlatorjavi so in puhasi, so povečini nežni, se pustijo božat (če se v njihovi mladosti z njimi pravilno ravna) in so celo lahko malo spuščeni, vendar pa je treba sobo v kateri so spuščeni na to pripraviti, ne sme biti kotov od koder jih ne morete dobiti. Prav tako je treba poskriti vse žice in kable, ker jih zelo zelo radi grizejo, elektrika pa jih ubije.
Ribe so pač ribe in različne ribe potrebujejo različno veliko dela, tako da o njih sedaj ne bi preveč pisala.
Skobčevke je definitivno možno marsičesa naučiti, res pa je, da so za učenje govorjenja najbolj primerni samčki, samičke pa ne toliko. Moj je govoril. Tudi na ramo je priletel in dal lupčka, če si mu to rekel. Samo sem porabila mesece časa, vsak dan po uro ali dve, pa še to se mi je zdelo premalo. V 15 minutah na dan, se bodo težko česa naučile. Tudi Jaka se ne bo na tak način naučil ničesar, pa čeprav je večji in pametnejši. Poleg tega pa so Žakoji najbolj težavne papige. Kolegica jo ima in takoj ko papiga meni, da se ji ne posveča dovolj si začne puliti perje in metati (dejansko) kozarce, če so na mizi z mize dol.
Moja prva nimfa ni govorila, je bila samička in že od samega začetka precej plašna. Dobila sem jo za darilo. Ne vem kje je bila kupljena in koliko je bila stara, je pa prišla na prst in sedela na rami in me nežno grizljala po ušesu.
Želvice so luškane za pogledat, samo se je treba zavedat da zrastejo od takrat ko se jih kupi pa potem ko so dorasle približno za 6-10 ta malih, tako da mora končni akvarij bit že kar precej ogromen.
Plesoče miške so cortkane in totalno smešne, ko lovijo svoj rep. se navadijo sedet v roki, da se jih boža, prav spuščenih pa katerihkoli mišk ravno ne moreš imeti, ker najdejo najmanjšo luknjico, ali pa jo izgrizejo in jih ne vidiš več. Prav tako jim je treba steljo skoraj vsak dan menjavati, ker imajo precej močan vonj (kot vse miške)
Sedaj imava pa nimfo, ki je že kar star fant, in v prejšnjem domu se mu očitno ni preveč lepo godilo, saj je resnično plašen, pa tudi obnaša se ne kot prava papiga. Verjetno je imel premajhno kletko, saj sprva ni upal niti kril razprostreti, še sedaj pa ne zna skočiti iz ene palice na drugo, temveč se premika po rešetkah. Ko je zunaj večinoma sedi na svoji kletki ali pa na vratih. Začuda pa nikoli ne ugrizne (kar zanjo papige narediti iz strahu tudi do krvi).
Imava deguje, ki potrebujejo sebi priemrno kletko, vedno morata biti vsaj dva (ker nujno potrebujejo družbo), treba je paziti kako se jih hrani, ker drugače zelo lahko zbolijo za sladkorno boleznijo in pa nikoli se jih ne sme prijeti za rep! Se jih pa da marsikaj naučiti, razumejo svoje ime, in tudi spuščeni so lahko nekaj časa zunaj kletke (spet pa je potrebno paziti na nedostopne kote in pa ŽICE!
In imava zajčka. Je mešanček ovnač (oni s uhlji, ki dol visijo) sive barve. Ko sva doma je spuščen iz kletke in teka po kuhinji in skače na stol. Med dnevno sobo in kuhinjo ima pregradico v višini stola, ki jo sicer zlahka preskoči, in jo včasih z velikim veseljem, vendar pa je vseeno tam in ga velikokrat tudi ustavi. V dnevni sobi je kavč, pod katerega rad zleze, se zatakne in ga je treba reševat potem pa tudi veliko žic in kablov, ki jih obožuje grist, zato ima v tej sobi omejeno gibanje. Sprva je bil plašen in ni prenesel, če si se mu približal od zgoraj, je pa sedaj to že prerasel in ga sploh nič več ne moti. Kuhinja je njegov teritorij in niti slučajno se ne bo nikomur odmikal. Če leži pred vrati recimo, se z njimi zapelje, ko jih odpreš in leži naprej, če mu tako paše. Tudi nog se ne boji. Pride če ga pokličeš (večinoma, približno tako kot bi se odzvala mačka). Hrano ima kolikor se le da raznovrstno, vedno mešam dvoje različnih briketov, vsak dan ima vsaj dve različni vrsti zelenjave in če je le možno še kakšno več. Je pa smešen, ne mara ne korenja ne zelja kaj pretirano (no pa nič hudega, ker zelje tako ali tako ni preveč priporočljivo zanj) Tudi seno mu ne gre tako zelo v slast. Obožuje pa svežo travo in radič. Tudi petršilja se ne brani in mladih vejic jablane. V kletki nima stelje, ker si jo je sam vztrajno obmikal, ima pa nizko škatlo na kateri spi, in pa kotno stranišče, ki ga zelo pridno uporablja. Ker je stranišče samo v tem kotnem stranišču, v katerem so koruzni peleti, tudi smrdi ne. Najraje leži na ploščicah. Ker je imel od malega navado, da je kar izginil in sva ga potem pol ure iskala in našla recimo pod škatlo mu je ime Houdini. Grozno rad se čoha, še posebaj za ušeski, in pride do tebe in skače in dela kroge, dokler ga ne počohaš. Z dviganjem se je nekako sprijaznil, v naročju pa ne mara sedeti. Se raje uleže tik zraven tebe in se pusti čohati. Občasno je obsojen tudi na oprtnik, če je treba kam it, da ga ne bi kaj prestrašilo, in ga še kar dobro prenaša. Včasih mu ga nadeneva brez vrvice kar tako, da se ga ne odvadi preveč. zvečer večinoma med kakim filmom, skoči v dnevno in začne grist kako stvar, za katero ve,d a je ne sme, samo zato, da ga odmakneva in ko je potem že roka blizu da ga počohava.