V čem se pa tako zelo razlikuje od opisanih avstralcev??
- Ne čuva stanovanja, avtomobila, in mojih stvari. Edina stvar, ki jo čuva, so igračke, pa še to samo pred nekaterimi psi - pred ljudmi ne čuva nobene stvari. Vsakega tujca bi/je spustila v stanovanje in vsakega, ki pride k meni, pozdravi, kot da ga pozna že od nekdaj. Ne rečem, daje to dobro, sem se pa navadila, da zaklepam vhodna vrata, da me ne bo spet presenetila kakšna soseda ali popisovalec števcev
No, kot je iz tega razvidno, me tudi ne opozori, če kdo pride. In nikoli ne laja v stanovanju.
- Če ob vikendih ne vstanem ob isti uri kot med tednom, ni nobene panike... skupaj spimo tudi do 12h. Vmes se sicer trudimo ignorirat mačka, ki je tako lačen, da bi lahko umrl od lakote, ampak tudi on slej ko prej ugotovi, da bo jedel takrat, ko se bom jaz odločila in ne on.
- Doma je pravi angelček. Bolj kot ne počiva ali spi. Igra se z mačkom ali pa s svojo žogo in ne izsiljuje moje pozornosti. Je počela to, ko je bila mlajša, ampak je videla, da ne pride daleč s tem. Edini način, da pokaže, da želi mojo pozornost je ta, da nasloni glavo na moje noge, ko kaj delam za računalnikom in potem mi zleze v naročje in zaspi, jaz pa naprej delam.
- Če se slučajno zgodi, da nekaj dni ne moreva it na daljši sprehod ali norenje... tako kot zdaj, ko imam zvit gleženj... ni panike. Se je že zgodilo, da en teden ni imela daljšega sprehoda, pa smo preživeli brez kakršne koli škode in teženja. Tja do bližnjega travnika mi uspe prit in ji mečem žogo. V tem dežju pa raje ne bi šla ven, da mi še enkrat ne spodrsne... bo pač šla pred hišo, da bo opravila svoje potrebe, potem bo pa doma iskala igračke pa kakšen nov trikec se bo naučila in to bo to.
- Kar se uničevanja stanovanja tiče... se mi zdi, da je dalmatinka naredila več škode kot pa Chica. Ne vem, če se tukaj razlikujejo od drugih pasem psov.
- Z otroci sodeluje, z njimi dela agility, jim prinaša žogice in jih uboga, ko ji kaj rečejo. Prav tako ima rada starejše v domovih (sploh tiste, ki ji prinesejo kakšno klobaso
- Na sprehodih ponavadi ne teži drugim psom s katerimi smo zunaj. Naokrog nosi palice, čaka da ji rečem naj kaj naredi. Najraje pa išče svojo žogo, ko ji jo skrivam po travnikih in gozdovih. Zunaj ji ne zmanjka energije... Tudi po celodnevni oz. 12-urni hoji po hribih (50 km - polovica Badjurove poti) je še norela in je skakala za žogo, ki so ji jo pohodniki metali... - no, to je tipično avstralsko
- Ko pridem domov, ne skače. Ampak se mi muza med nogami kot kakšna mačka, dela osmice,... ko jo začnem božat, naredi neke vrste priklon, potem pa se vrže na hrbet in potem se mi spet muza med nogami... Je pa drugače, če pridejo obiski. Njih je treba pozdravit s cviljenjem in jim je treba pokazat/prinest vse igrače - že v hodnik in potem še v dnevno sobo in obvezno je treba sedet zraven njih na kavču, da jo lahko božajo.
- Ob dolgočasnih zimskih večerih mi greje noge, ko sedim za računalnikom ali pa ležimo na kavču in mi greje noge tam
Sem pisala samo o tem, kar sem zasledila v prejšnjih komentarjih... Chica je daleč od idealnega psa... je pa idealna zame
Pa da ne bo zdej izgledalo, da jo zanemarjam in ne vem kaj še... Mislim, da obe enako uživava v naravi, norenju, pohodih, agilityju, frizbiju,... in ogromno časa namenim temu. Ne bo pa konec sveta, če ne bova vsak dan tako aktivni.
Sicer pa Chica tko ni 'taprava' avstralka... je razstavne linije pa še v ničemer nisva aktivni in ne tekmujeva, nič nimava za pokazat...
Se pa strinjam s sasho, ki je ugotovila, da bi lahko s tem opisovala tudi njeno labradorko... Ni vse odvisno od pasme, je tudi od karakterja. Avstralci so posebni, ampak imajo lahko druge pasme enake značilnosti...