Zanimivo, kako so si različni. Biba recimo na sprehodu ne bo nikoli sama od sebe šibala do neznanca in mu skočila v naročje, ga pa previdno opazuje najprej od daleč in če ji je ta človek všeč, se mu približa in ga povoha. Pobožat se pa pusti samo izbrancem
Ne mara, da kdo sili vanjo. Rabi malo časa, da se človeku sama približa, ampak ponavadi je po petih minutah človek že njen 'kolega'-če ni vsiljiv. Kdor pa sili vanjo in jo na vsak način želi pobožat, se mu pa izmika. Zato ji na razstavah ni nič jasno, da se mora tako hitro 'spoprijateljit' s sodnikom
Nikoli ne laja ali renči na ljudi, se je pa že zgodilo, da je malo narenčala (pravzaprav ni pravo renčanje, bolj godrnja kot renči) človeka, za katerega začuti, da meni ni simpatičen. Ta avstralska intuicija me vedno znova fascinira.
S psi nima težav, jih lepo povoha potem pa gre naprej in se raje ubada z mano kot s pasjimi kolegi
Doma je pa krasen čuvaj- ne laja po nepotrebnem, če se pa kdo približuje hiši ali se kakšen avto ustavi pred dvoriščem pa zalaja z (zaenkrat še) smešnim visokim glasom
cowgirl, se strinjam s tabo-aussiji živijo za lastnika
Meni je to najboljša razlika med zlatimi prinašalci in aussiji. Pri prvih je logika takale: zrezek=zakon!!!!! pri drugih pa: lastnik=jeeeee, žurka!!!!
Samo bi rada pri Bibi to malo omilila, da ne bi bila pretirano navezana name, glede na to, da me včasih ni in je v varstvu pri komu. Na teto Alenko se je že zelo lepo navadila, pa na Manco tudi (jo pozna že od prvega dne), tako da ni kakšne panike, če me ni doma. Je pa res, da se v neznanih situacijah počuti veliko varneje in je precej samozavestnejša, če je zraven njena 'šefica'