Tudi meni se je nekajkrat zgodilo, še v obdobju Tarasove pubertete, da je pes izginil za več dolgih minut po sledi za vonjem srnjadi. Takrat sem doživljala peklenske muke od same skrbi, da ne bi tekel tudi čez cesto, ki ni bila tako daleč. Namreč to se je vedno zgodilo na Rožniku ali v gozdičkih med Vičem in Kosezami. Tu je neverjetna gostota srnjadi, pa tudi zajcev - prej seveda tega nisem vedela. In ko se je po takem dogodku vrnil s peno okrog gobca, popolnoma iz sebe, mi je bilo jasno, da je ta nagon zelo močan. Zdaj povsod ocenim, na kakšnem terenu sva in kje ga lahko spustim in čim kaže znake vohanja sledi, ga pokličem bliže.Zato tudi raje hodim po doprtem terenu in ne po teh primestnih gozičkih. V bistvu je glede tega lažje na izletu v naravi.
Kar se pa hoje po cesti oz. v naselju tiče, se prav tako zavedam nevarnosti, da mu nekaj zbudi pozornost, kar je na drugi strani ceste.
V članku neke kanadske vzrediteljice avstralcev, ki zelo dobro opisuje njihove lastnosti, omenja tudi, da so izredno "vizualno občutljivi" kot čuvaji. To sem že zgodaj opazila pri Tarasu. Njegov nadzor nad dogajanjem je vedno zaobsegal vse njegovo vidno polje in vsako najmanjše dogajanje je takoj vzbudilo vso pozornost. Kar gotovo dokazuje izreden nagon za čuvanje. To je bilo najbolj moteče ravno v času osnovnega šolanja in najhujše pubertete, ko je postalo obnašanje v vsakem oziru zelo pretirano.
Ta pasma je res neverjetna v sposobnostih in nagonih, ki so lahko izredno pozitivno uporabljeni (npr. pri paši, čuvanju, iskanju ...), lahko pa so usodno nevarni za psa v bolj mestnem okolju. Žal imajo vsi ti plusi tudi minuse, zato moramo naše prijatelje res zelo zelo pazit