Pred kratkim smo obiskali Country Christmas festival v Italiji in tam je bilo polno ampak res polno aussijev. Italijani, ki se ukvarjajo s konji so čisto nori na to pasmo, na vsakem koraku jih vidiš. Vsi so izjemno lepo vzgojeni in se mirne duše sprehajajo s svojimi lastniki po sejmiščih, tekmah,...Tam kjer so quarterji, tam so tudi aussiji. Imeli smo priložnost videti tudi predstavitev dela s psi na ranču; aussiji, kelipiji, govedarji. Res zanimivo.
1 mesec nazaj pa sva obiskala Futurity v Manerbiu. Ko vidiš pse, ki mirno sedijo ob svojih lastnikih, medtem ko 3000 glava množica nori, spodbuja jahače, topota z nogami po tribunah. Psi pa kot da ni nič. Nekaj vzrediteljev celo pripelje celo leglo na vrvicah in jih spoznava z vsem pompom.
Lansko leto so američani na svetovno prvenstvo celo pse seboj pripeljali. Enega sem vprašala kako to, da na tako dolgo pot še trumo psov vzamejo seboj, pa je odgovoril: My dogs are with me. Allways.
Ne razumem pa nekaterih, ki tako vztrajno želijo, da je njihovo leglo izključno v hiši z lastniki. Svoje imam notri ampak v veži, kjer so ploščice. Če si na kmetiji je skoraj nemogoče sobivati s psom v istem prostoru. No, če imaš toliko časa, da ga vsakič ko prestopi prag tuširaš, brišeš, fenaš. Sem se trudilla skoraj eno leto, pa enostavno ni življenjsko. Povsod gresta z nama, večinoma smo stalno umazani, blatni, od sena, psi pa sploh. Da ne omenjam kako fino dišita po štali. Na kmetiji je pač tako, da ni ravno dišeče (čeprav meni konji zelo dišijo), če že cel dan posvetimo živalim, želim imeti vsaj dom, kjer bivam urejen, čist in dišeč. Je pa res, da smo cel dan v gibanju, domov pridemo samo spat, tako da jima ni panike.
Se je pa vsaj meni bilo blazno težko navaditi, da nimam svojih psičkov pri sebi, še zdaj jih občasno spustim ampak vem, da jima s tem delam več škode kot koristi.