Res je težko tistim lastnikom psov, ki imajo vsak dan vsaj 8 ur službe, saj danes marsikdo porabi za pot v službo po eno uro ali več v vsako smer (moji sodelavci že). Gotovo je popolnoma drugače, če človek dela doma, pa še po možnosti veliko zunaj, potem je pes lahko veliko z njim. Moj je navdušen nad vikendi in dopustom, ker ve, da bova več skupaj. Imam pa srečo, da so pri meni drugi člani družine več doma in se lahko ukvarjajo s psom, sicer bi bila kar kriza zanj.
Glede "couchpotatoes" sem pa mnenja, da je to res stvar posameznika in njegovih "sebičnih" potreb. Tarasa lahko pri nas še tako vabimo na posteljo ali kavč, pa ne bo šel gor, ker se veliko bolje počuti na tleh - tako smo ga navadili od začetka in mu je to v redu. Ko se hoče crklat, pa se uleže k nogam, kjer sedimo (ali ležimo) in to je to - da ga malo počohamo. Ko sem imela škotsko ovčarko, jo je moja mama razvadila, da je hodila na njeno posteljo spat - na mojo ni šla nikoli, ker ji pač nisem dovolila, pa sva bile največ skupaj in najbolj me je priznavala za gospodarja.
Drugo pa je potreba naših psov, da nam sledijo in so ves čas z nami. Če delamo tako, da se veliko gibamo, je to za njih več akcije in jim je pač manj dolgčas, morda se celo počutijo bolj koristni, če jih kako vključimo v delo, kot pa če so zraven nas vseh 8 ur, ko samo sedimo pri računalniku ali študiju!
Meni je vseeno hecno, ko nekateri vzreditelji pišejo na svojih spletnih straneh, da njihovi psi (najmanj 5 recimo) živijo z njimi in so ti psi enako kot otroci člani družine - to je pa malo hecno, pes le ni enakovreden član družine, je spremljevalec, delavec, prijatelj, ampak vse to samo kot pes.
Karmen, super je to, da imate posebna vratca za pse, da grejo sami lahko ven in not. Jaz pri nas to najbolj pogrešam, saj Tarasu 100x na dan odpiramo balkon. Čim se noter nekaj dogaja, hoče noter in obratno hoče ven, ko zunaj nekaj sliši. Sliši pa tudi tisto, kar mi ne
.