Še moja stališče in razmišljanja…to, kar je zame najbolj moteče v tej temi, je tisto megleno namigovanje/obtoževanje in kritiziranje drugih, brez navedenja konkretknih imen, dejstv, dogodkov. Je posebej frustrirajoče za nekoga ki sploh nima pojma za kaj in za koga gre. Tu sem že nekajkrat opozorila o tem, predvsem Martini. Moti me tudi ta odnos, ki Martina občasno izraža, češ, da ona ima ogromno znanja in da mi ostali nič ne vemo, noče pa potem povedati oziroma to znanje deliti z nami, ker nismo vredni ali ne vem kaj. Me je tudi neprijetno presenetil njen negativen če ne celo sovražen odnos do ustvarjanja spletne strani, ki bi lahko združila in bi bila koristna za VSE lastnike aussijev v Sloveniji (
http://www.slo-aussie.com/), a kot kaže zaradi ustrahovanja/prepovedi, lastniki psov njene vrzeje razen Urške si niso upali sodelovati. Glede včerajšnje pripombe o “Mercedesu”—no, Martina, upam, da sem te narobe razumela—ali pa? A s tem si res hotela povedati, da so vaši aussiji za nekaj razredov bolj vredni kot tisti, ki niso iz tvoje psarne? S tem pa seveda ne strinjam.
Martina, jaz drugače spoštujem tvojo vzrejo, občudujem skoraj vse AR pse, ki jih poznam, in sem v prijateljskih odnosih z njihovimi lastniki. Veliko dobrega si naredila na tem področju. Tako da če bi me kdo vprašal, kje se dobi aussie v Sloveniji, povem tvoj naslov. Ne vem, če bi bila sama dovolj dobra lastnica za tebe in uspešno naredila tvoje testiranje. Vem pa, da niti ne bi želela vzeti mladiča od nekoga, ki dela “špijonažo” o meni in ki potem od mene zahteva 100% nekritično in dosmrtno lojalnost, ki mi diktira vse pogoje (tudi to, s kom se lahko združujem, pogovarjam in sodeljujem), pa tudi če bi ta vzrediteljica imela najboljše avstralce na svetu. Takšna oseba je za moj pojm nek control freak ter micromanager in ji raje izogibam.
Mi smo očitno imeli veliko srečo z našo vzrediteljico, Sandra Lieppert. Je zelo odgovorna in skrbna, njeni psi imajo vse zdravstvene in genetske teste, pove vse odkrito, tudi o napakah. Kadar imamo kakšno vprašanje, daje koristne nasvete, rada pomaga, drugače pa se ne vmešava. Naša psica je sicer uradno v solastništvu, a to pomeni samo to, da za paritev rabimo soglasje od vzrediteljice.
In čeprav sem nekaj časa razmišljala o tem, da bi imeli z njo eno leglo, sem se dokončno odločila, da je ne bomo parili. En razlog je to, da se mi zdi iskanje primernih lastnikov prezahtevna odgovornost. So pa tudi drugi razlogi. Sem sicer dolgo hotela imeti mladička od njej zase, predvsem za šport (agility, frizbi), ampak mi je minilo, prvič zato, ker mi je hčerka dovolila, da delam in tekmujem z Oli v vseh disciplinah, drugič zato, ker smo med tem časom nepričakovano dobili Bamm Bamma, in s tem dosegli moje maksimalno število psov. Tako da novega psa zase ne potrebujem, pa tako in tako to ni dovolj tehtan razlog za paritev. Malo mi je vseeno žal, ker menim, da je več kot primerna za vzrejo in bi veliko prispevala k pasmi (njena teta v Ameriki je imela krasno leglo pred enim letom), tudi zato, ker ima izrazit pašni nagon in močno voljo za delo, kar žal velikokrat manjka pri modernih primerkih tej pasme, in če bodo parili same takšne (lepe a nedelovne), čež par generacij pasma ni bo več taka, ko bi morala biti. Ampak dobro, mislim, da je dovolj takih delovnih, ki bodo imeli potomce (med drugimi tudi Olini sorodniki), da ne bo nič narobe, če njeni geni ne grejo direktno naprej. Pa če bom kdaj kasneje želela pravega avstralca, bom pač pri drugih iskala (predvsem med ASCA vzreditelji), in ne v lastni vzreji.
Samo nekako dvomim, da bom sploh kdaj iskala rodovniškega avstralca v eni izmed psarn. Zdaj jih je že toliko zavrženih in brezdomcev, da bi najprej iskala v neki rescue organizaciji—avstralec, border, ali nekaj vmes. Ali pa nek 100% mešanec v enem izmed slovenskih zavetišč, ki pa rabi dom in kaže potencial za šport.
Tako da to je tudi moj prvi nasvet vsem bodočim lastnikom, ki obiskujejo to temo: probajte naprej posvojiti avstralca, ki išče dom.