Tu se bom oglasila še jaz. Najprej bi rekla samo to, da ne maram tega odnosa na forumu, da sem ga velikokrat brala, da bi dobila kakšne uporabne informacije, sem pa opazila samo tekmovalnost. Tudi sama sem vam že pisala, kakšno leto nazaj, da bi dobila kakšno uporabno informacijo o avstralskih ovčarjih, vendar ste me takoj, ko sem omenila, da se zanimam za Romanino leglo, napadli z nesramnimi odgovori. Sedaj vas sicer razumem kaj ste hoteli povedati, ampak mi res ni bil všeč vaš način komunikacije in če bi se stvari lotili na prijaznejši način, bi tudi jaz upoštevala vaše mnenje - seveda, saj ste vi bili veliko večji poznavalci od mene.
No, in vas nisem poslušala. Kupila sem Romaninega psa. Samičko. Vzela sem jo pri devetih tednih, vendar se takrat še nisem zavedala kako pomembno je leglo. Psičko imam zelo rada in mi res veliko pomeni. Vedela sem zakaj kupujem psa - ne zato, da bo na ketni pred hišo, ampak zato da bo moj prijatelj in da si bom vsak dan vzela čas zanj. Res ji posvetim veliko časa. Jaz in vsi ostali. Z njo preživimo vsaj tri ure na dan. In to efektivno. Veliko delamo igro z njo - vlečenje, žogo, sedaj še frisbee (smo bili na seminarju od Jean in me je delo njenih psov popolnoma navdušilo). Poleg tega smo aktivna družina, veliko po hribih, tečemo z njo itd. Vendar ima že od nekdaj problem samozavesti - psička je zelo nesigurna vase. V pasji šoli imamo super inštruktorja Jureta Pribičeviča, ki vedno pohvali njeno delo, vendar je komentiral tudi njeno nesamozavest, da se ji vidi, da je zelo nesigurna. Glede na to, da se mi tako veliko ukvarjamo z njo in delamo PRAVILNO igro za dvigovanje samozavesti, ona je pa še vedno nesigurna vase, mislim da je tu problem nekje drugje. Sedaj se počasi zavedam kje - v leglu. Iz zelo zanesljivih virov, ki poznajo ROmano, sem izvedela realno stanje legla moje psičke (Iže) in njenih bratcov in sestrc. Bili so prepuščeni sami sebi. No, saj, iskreno povedano, nekdo, ki ima doma 15 psov (ne vem točno, plus minus, še sama ne ve verjetno), se težko ukvarja z leglom tako kot bi se moral. Ne rečem, da se ni nič ukvarjala z njimi, vendar vem pa, da se je zelo malo. Upam, da si je prebrala članek "Socializacija mladičev" v reviji Moj Pes. To me zelo jezi in sedaj, ko sem slišala realno sliko od nekoga, ki je to videl. Ko sem prišla prvič pogledati mladičke, ko so bili stari 6 tednov, jih je imela v lepi dnevni sobi, kamor verjetno ponavadi da mladičke, da izgleda prostor lepši, ko sem jo pa prišla iskati pri devetih tednih, so bili pa zaprti v umazanem prostoru (kot nek prizidek ob hiši, po tleh so imeli TEPIH, ki je bil umazan - kar ni dobro za mladičke, ker je naša Iža potem lulala na tepihe, ker je bila tako navajena). Nič ne pravim, mogoče Romana je super oseba, vendar žal s toliko psim ne more delati. To ni delo s srcem. No in tako je naša Iža nesiguren pes in hvala bogu, da imamo takega inštruktorja, da nas je na to opozoril sam in nam daje nasvete kako to izboljšati. Pa da ne bom jaz edina, še dva lastnika psov iz teh leglov sta potrdila, da so tudi njihovi psi popolnoma nesamozavesti in da imajo probleme s tem.
Članek v reviji Moj Pes, mi je bil res všeč. AMpak me jezi, da pod Romanino fotografijo piše "Mnenje poznavalca". Kolikor imam jaz v spominu, ko sem prišla po psičko, sem jo vprašala koliko naj ji dajem hrane, je rekla "kolikor bo pojedla" . Ampak, sem po dveh dneh ugotovila, da bi Iža samo jedla.
In smo se pozanimali drugje. Druga zadeva, sem jo vprašala če bo imela modre oči (to nebi vplivalo na mojo odločitev, samo informativno me je zanimalo), je rekla "Ja" (ker je dojela, da je men to lepo in mi je hotla prodati), čeprav sem sama že takoj videla, da so imeli ostali veliko svetlejše oči (in tudi te ostali imajo danes modre). Ne vem, ali je res nepoznavalka, ali bi res prodala za vsak denar. Ko sem psa odpeljala, me je stisnilo za ostale pse in sem upala, da bojo šli od te hiše. K sreči so skoraj vsi šli od Romane in so danes s super aktivnimi družinami. Prosim, nočem od vas slišati "ZAKAJ SI KUPILA PSA ČE NIMAŠ POJMA", ker vem, da nisem imela pojma, vendar imam mojo psičko najrajše na svetu in mi ni žal, vendar sem se v tem letu veliko naučila od pasme, veliko od vzgoje in jo vzgajamo v smeri, da bo nekoč reševalka, če bo le zato. Trenutno je edina ovira to, da je nezaupljiva. In upam, da nam jo bo kmalu uspelo premagati.
Toliko z moje strani, malo sem se razpisala. Nočem se kregati z nikomer, vendar se mi je zdela tale objava na mestu, zato ker imam mnenje in izkušnje od Romane in si tudi jaz ne želim, da bo še kdo kupil Romaninega mladička. Ker s 15 psi in konji ne moreš skrbet še za osem majhnih kužkov. Žal. Ni nesposobna, po eni strani jo spoštujem, da ji uspe vse to izpeljati, da ji uspe imeti tako trgovino, vendar po drugi strani se mi zdi zelo nespoštljivo do vseh nas, ki kupujemo njene živali. Predvsem avstralce. Mogoče je v reji landseerjev in havajskih bišonov bolj izkušena (upam).
Prilagam pa še eno fotografijo Iže in njenega bratca, ki smo se srečali na Kamniškem sedlu.
PS: Ne kažem te fotografije zato, da bi izvedela ali sta po standardih ali ne, vendar zato, ker se mi zdi da že dolgo ni nihče objavil fotografije avstralca, da malo porišemo forum teh prečudovitih psov
