Jaz sem jih sploh opazla zaradi njihovega karaktera. Mislim, da sem že vsem povedala, da je v knjigi, ki jo imam doma, en rdečko, ki bolj spominja na kakega špica, kot na recimo Berry
Seveda (naj ne zamerijo nekateri) mi ni bil všeč.
Ker je bil moj cilj lažji, vesel in radoveden pes, ki ima izjemno voljo do dela, sem se bolj vstavljala pri značaju, šolanju in velikosti. Če je bila zraven še rubrika zdravje pa toliko bolje.
Moja osnova so bile moje tri knjige o pasmah. Mislim, da sem moj izbor zožla na kakih deset pasem, od lovskih do terierjev.
Pol sem začela te pasme malo bolj pobliže spoznavat, brat opise po internetu, forume, nenazadnje sem gledala tudi izgled, ampak v prvi vrsti moja združljivost s kako pasmo. Zelo blizu je bil nemški ptičar pa delovne linije NO, sploh črni, ena psička iz legla mi je bila celo že ponujena. Ampak takrat je bilo še prezgodaj za psa plus, da nisem še končala svoje analize
Ko sem pa prišla do avstralskih ovčarjev in začela brat, sem pa čisto not padla. Z drugimi pasmami je dobil prednost zaradi svoje samostojnosti in predvsem, ker so po vaših pisanjih zgledali prave face in izjemno aktivni psi, ki hočejo imeti tudi svojo besedo. To me je izjemno privlačlo, ker sem prej imela "ang. setra". Lovskega psa si pa nisem upala vzeti ravno zaradi njihovega izjemnega lovskega nagona in nisem vedla kako bi to šlo pri šolanju.
Ko sem pregledala kolikortoliko še zdravstveno plat, sem se kar zasigurno odločla in če nebi prišlo do nevem kakih drastičnih sprememb, sem bila pripravljena čakat tudi kako leto ali dve, če bi bilo treba.
Moj vrstni red iskanja je bil: karakter, aktivnost, konstitucija, zdravje, izgled. Je lažje, če maš jasen cilj, zakaj hočeš psa.
Ampak, če bi zdravje pešalo, bi bil lahko to najboljši in najlepši pes, bi izbrala kaj drugega.
Kaj mi je pomembno pri avstralcu... kaj pa vem. Ravno to veselje do dela in pripravljenost bit partner. Pa tudi to mi je zelo zelo všeč, da ko pes pogrunta kaj hočeš od njega to naredi pa ne na pol, ampak 100%, čeprav se mu mogoče na začetku kdaj kaj zdi zamalo. Hitro se začne veselit pri skoraj vsaki stvari, ki se jo počne skupaj, če pa ni skupaj, ampak en za drugega je pa druga pesem.
Nas lepo vzgajajo ti naši psi
Vzreditelj za moje pojme mora biti v prvi vrsti človek, kateremu zaupam, saj se pričakuje, da se ostane v stiku.
Poznat mora svojo pasmo in o njej sposoben govoriti ure in ure... Prva stvar kar ponavadi pogledam pri ljudeh, ki imajo pse, so ravno njegovi psi. Oni znajo veliko povedat o človeku s katerim živijo.
V vsem tem pa dam veliko vrednost na moj instinkt, tako, da včasih ne znam ravno razložit točno zakaj, ampak rečem, je že moralo tako bit
Pri izbiri točno določenega psa mi je pa zelo važno najprej zdravje staršev, karakter tudi seveda, ampak če nebi bilo s starši kaj izrazito narobe po moji presoji, bi se sama bolj posvetila karakterju samega mladička. Ob predpostavki, da se že marsikaj ve in starše vidi v živo. Če ne je treba seveda zasut z vprašanji, če se česa ne ve
Če se prav spomnim, mi praktično ni ostalo kaj vprašat. Sem vse dobila na srebrnem pladnju
Je bilo toliko tega, da bi lahko še zapiske delala.
Pomembno mi je tudi kako dela z mladički, kje ti mladički so (v kaki kleti mi sigurno nebi bilo preveč všeč), če so navajeni vsakdanje stvari kot so sesanje, ropotanje (tukaj bi me zanimalo tudi streloplašnost pri mami), če so se vsakodnevno z njimi ukvarjali, so mladički vajeni rokovanja. Če je pa pes starejši pa še marsikaj drugega kar bolj pokaže sprehod.
V glavnem, mene pri psu čisto nič ne briga kako nosi ušesa ali kake barve je ali podobne vizuelne zadeve. Tvoj pes je itak najlepši.
Zdaj pa bom nehala, ker bo predolgo.
