Ker je Blumina pripomnila, da se nas je malo vključilo v razpravo, bom povedala svoje. Prvo avstralsko ovčarko blue merle barve sem videla pred približno 10 leti, pri prijateljici, ki živi v okolici Ljubljane. Takrat sem imela zlatega prinašalca, krasnega psa, ki je pred petimi leti poginil, star 13,5 let. Naslednji dan sem v zavetišču vzela labradorca, starega dve leti, čez eno leto pa še samojedko, staro tri leta. Oba sta mešanca, najdena na cesti. Vedno sem vedela, da bom nekega dne kupila rodovniškega psa, vendar sem ves ta čas iskala primernega. Zlatkota nisem hotela več, da ga ne bi ves čas primerjala z mojim Kajem. Jeseni je padla odločitev, ko sem vse dobro preštudirala, kje živimo, kako živimo, katere živali imamo, kakšni ljudje smo,... V odločitvi sem le eno stvar zgrešila: vedno sem rekla, da ne bom nikoli več imela dolgodlakega psa, ker vem, koliko dela je s samojedko. Po daljšem iskanju, s pomočjo Sirtaki in Cowgirl, ko sem brezupno iskala blue merle samčka, pa so vsi za eno leto vnaprej rezervirani, sem se odločila za red merle samčka z repkom, iz Italije, skotil se je 4.1.2007, dobili ga bomo v začetku marca. Zame je najlepši in najboljši pes na svetu, sedaj mi blue merle sploh niso več tako zanimivi, samo zaradi njega. Zanj sem se odločala teden dni, gledala sem njegove slikice, pa saj nisem nič videla, ker je bil kot klobasa. Bala sem se, da sem izbrala nadomestek za tako željeno blue merle barvo, dokler nisem dobila prve slikice, ko je bil star 16 dni, takrat sem vedela, da se bolje ne bi mogla odločiti. Če na razstavah ne bo uspešen, ga pač ne bom razstavljala, bomo pa delali druge stvari. Glede na to, da imamo veliko živali, je pri nas vedno veliko dela, tako da bo srečen.
Naj živijo red merli!