Sama ločim med bolnim in starim psom. Doslej še nobena naša psica z rakom ali kakšno drugo tako boleznijo, ki je povezana s hiranjem in težko obvladljivimi bolečinami ni dočakala dneva, ko tudi tablete ne bi več pomagale. Pri starih je pa drugače. Čeprav tudi pešajo in se težko gibljejo, jih težave ne uničujejo. Sproti se prilagajajo in se v bistvu zaradi svojega stanja niti najmanj ne sekirajo. Mamina psica recimo zgleda naravnost grozno. Sama kost in koža, z dodatkom nekaj maščobnih bul in bradavic. Hodi ravno toliko, da gre lahko po 12 stopnicah na vrt, lepo počasi naredi krog ali dva po vrtu, vse prečekira in pride nazaj. Če najde mačko jo spodi. Če pri tem nerodno stopi, to pomeni ene 10 dni na rimadilu. Naključni opazovalec bi njeno vzdrževanje najbrž označil za egoistično mučenje. Ampak če znaš malce opazovati, lahko vidiš, da je pravzaprav povsem zadovoljna in se ji prav nikamor ne mudi. Še najmanj pa na oni svet. Kljub temu po vsej verjetnosti ne bo crknila sama od sebe. Ko ne bo mogla več čez tistih 12 stopnic niti ob opori, je mama ne bo mogla nositi.
Moja enako stara psica sicer zgleda povsem v redu. Niti ni preveč atrofirana, nima bul in ima še vedno lepo dlako. je pa povsem gluha, napol slepa, ima slabo ravnotežje, požre precej antibiotikov zaradi čisto banalnih infekcij - očitno ji peša imunski sistem. Hodi malo bolje in gre lahko celo na par 100m dolge sprehodke - čisto počasi seveda. Občasno jo zanese, včasih tudi pade. Nekaterim se hudo smili in bi jo zelo radi videli "na oni strani mavrice". Zlasti enim otročičkom se je zelo smilila. Pa sem jim pokazala nekaj znakov, ki jih psica razume. Takoj so se jih naučili in sedaj so zelo ponosni, ker znajo "jezik za gluhe pse", psica pa jih celo uboga. In se jim kar naenkrat ne smili več. Če ne bo kakšnega hitrega poslabšanja, bo lahko ostala toliko časa, dokler ne bo ali povsem ohromela ali pa povsem nehala jesti.