Okej, v to temo pa ze dolgooooooooooooooooooooooooo
o ni nihce pisal... no, bom pa jaz!
Moja babi mi je povedala resnicno zgodbo o svojem kuzku, katere vsebina je tko kot da bi bla iz kake knjige ali pa filme vzeta. No, js nimam glih velik casa pa jo bom bol na hitro opisala, ampak ce bi pa poslusali mojo babico bi se pa lahko zraven zjokali in nasmejali.
(Ko bom imela ca bom iz tega napisala eno dooolgo zgodbo
).
No, oni so živeli na kmetiiji in ker so jim lisice kradle kokoši je k hiši prišel pes. In od tistega dne so ostale kokoši v svojem kurniku, kuža je pa prinesel ogromno veselja...
Moja babi in njeni sestri ter brata sp ga učili pasti živino, igral se je z njimi, jih spremljal, čuval njih in hišo in postal najboljši prijatelj in zaščitnik. Ker so v tistih časih v vasi in po kmetijah pogosto zahajali nemški vojaki(babičini sorodniki so bili pa nekateri ppartizani) jih je Murči(tako je bilo kužku ime) vedno opozarjal na prisotnost vopjakov še preden bi jih kdo drug uspel videti in tako so se lahko skrili.
Potem pa so mogli Murčija dati nemškim vojakom, ki so vzemali vse pse, da bi jih izurili za vojsko...
Čez nekaj časa pa so dobili nazaj sporočilo, da Murči noče ubogati NOBENIH ukazov, ves čas samo laja na vojake, vendar je po drugi strani velik pes in ga bilo škoda in so dejali, da lahko pirdejo po njega (ne vem točno kam), če pa ne pridejo ga bodo pa morali ubiti.
In tako se je babičin oče kljub nevarnosti odpravil po zvestega Murčija. Ko je pruišel tam do pesjakov je Murči skočil čez visoooko ograjo, naravnost k njemu...
Doma so bili vsi presrečni, da je murči spet doma
, oblekli so ga v očetov suknjič in ga nosili po vasi in vsi so se veselili...
Vendar pa.... Čez nekaj mesecov so v vas znova prišli vojaki. V času, ki ga je Murči preživel z nemci, so se mu vojaki očitno še bolj zamerili in ni jih samo oblajal, temveč jih je tudi hotel napasti. Vtistem trenutku je prišla moja babica, a bilo je prepozno...
Eden izmed njih je spročil in zadel psa. Moja babi je bila vsa ogorčena in zgrožena in je objokana psovala vojake, a Murčliju ni bilo pomoči...
Odšel je čez mavrico...
Prišel je tudi babičin oče in jo poskušal pomiriti, ko pa je videl kaj se je zgodilo so tudi njemu solze stopile v oči. In vsem je bilo žal. Zbrala se je celotna družina in jokala. In takrat se je vojak zavedal kaj je naredil-videl je kako so imeli psa radi in tudi njemu je bilo žal, a zvestega Murčija ni mogel nihče uboditi.
Upam, da je zdaj tam, kjer si zasluži biti in mu je lepo...
Babi mi je obljubila, da mi bo pokazala njegov grob. pokopali so ga ob gozdu in poleg groba posadili veliko drevo, ki raste še danes v spomin Murčiju in njegovi zvestobi...