Olja!
Hvala vam za odgovore!
No, na vašo željo pa še moja zgodba.
Moja zgodbaKo sem bila stara 8 let sta imela moj starša lokal, ki nam ga je podarila neka gospa Ančka, ki je imela tudi kmetijo, ki je bila tako
zelo zraven, če boljše povem še 5 korakov ne.Bilo je ena zraven druge.
Ta gospa je imela 2 vnukinji in ena od teh je bila moja prijateljica(postale sva tam prijateljice), ki je imela mucko po imenu Miša.
Miša je bila stara približno 3 mesece, ki jo je Teja našla povsem sestradano in poškodovano v nekem grmovju.
Miša je ozdravela in je bila še vedno tako luškana in majhna in se je vsak dan igrala z žogico.
Skoraj vsak dan smo šli tja delati (se razume) in sem jo vedno srečala.Z časom sem si mucko(katerokoli) zaželela kot še
nikoli!Saj mačkov saj osebno sploh nisem imela rada.Vedno padam na pse.Prosila sem starše vendar mi niso dovolili.Ko smo spet prišli tja sem bila tako zelo žalostna!Začela sem se jokati in Teji sem se zelo zasmilila in je rekla, da mi bo Mišo
mogoče podarila.Naslednjič, ko smo prišli oz.kar nekaj dni potem(vmes smo še vedno hodili tja) mi je šla poiskati Mišo, jo je prijela in mi dala v roke.Zelo sem bila presenečena vendar se seveda nisem upirala.Po dolgem času(ker sta starša še delala) smo z Mišo prišli domov.Naslednjič spet sem Mišo kar naprej gor in dol vozila.Teja mi je rekla, da to ni vredu (gotovo je bila žalostna in je to zato rekla) in sem jo vpoštevala.Vmes sem se z Mišo igrala...Toda po zelo dolgem času, zvečer, ko smo vsi spali je bil balkon odprt in Miša je zavohala meso ali/oz. hrano.Nato se je pognala(vedno je splezala na tako poličko) na drugi balkon, vendar ji ni vzpelo in se udarila v rob tistega balkona.Pristala je na tleh vsa krvava z enim čisto polomnjenim zobom.Moja mami se je zbudila, ker je zaslišala, da je nekaj zelo počilo.Šla je pogledati na naš balkon in odspodaj videla nekaj črnega.Kmalu je ugotovila, da je to Miša.Zbudila je mojega brata in le ta je šel ponjo.Vmes sem se vsa prestrašena in žalostna zbudila jaz.Brat je Mišo pripeljal gor.Mišo sem božala, božala,božala.Nato smo jo kolikor smo morali hitro,peljali k veterinarju in le ta je izvedel, da mora Miša ostati na opazovanju.Po dolgih preizkavah je veterinar ugotovil, da je imela Miša počeno lobanjo in je trdil, da ne bo preživela temveč se bo le mučila in jo bo bolelo.Nič nismo rekli le odšli smo.Naša soseda pozna tega veterinarja in ji je povedal, da so je usmrtili.(ni bil on nič kriv)Klara(naša soseda) nam je to povedala.Šok,šok,šok in šok.Začeli smo jokati kot še nikoli ne.Miša je mrtva ostala pri veterinarju in jaz se je od tega trenutka, ko sem jo dobila in do zdaj spominjam.Vso zgodbo bi znala povedati ustno na pamet kajti se je od vsega trenutka spominjam.
Moje Miše ni več na tem svetu in upam, da se ima lepo, tam, kjerkoli že je in vem, da ji je tam bolšje kot bi se počutila tukaj.
''Miša lepo se imej kjerkoli že si in vedi, da boš za vedno ostala v meni, v mojem srcu.''
Lp,Nika