S tem se ne strinjam povsem, ker če kupuješ psa in veš, kako izgleda zdrav mladič, da more biti razglisten in za kaj vse mora biti cepljen in druge pomembne reči lahko po pameti kupiš kateregakoli psa.Se pa drugače strinjam s tem, v kakšnem stanju je večina nerodovniških psov in priznam, da sem imela ob malo pameti tudi veliko srečo.
O tem govorim. Ko si enkrat lastnik nerodovniškega psa nimaš več kaj narediti. Lahko le prevzameš odgovornost in zanj lepo skrbiš, kot si vsak psiček zasluži. Zato menim, da bi bilo bolje pametne nasvete in morda kdaj ostre besede nameniti bodočim lastnikom nerodovniških psov, še preden se ti za njih odločijo.
Zakaj pa se o tem več ne govori javno? Pa tudi recimo v kinoloških društvih? Do sedaj sem tovrstne teme zasledila samo na forumih, ki pa dosežejo po mojem mnenju bore malo bodočih lastnikov psov.
Pri nakupu psa ni treba paziti samo na to, da mladič izgleda zdrav (by the way, kako lahko laik ugotovi, ali je pes zdrav?), cepljen in razglisten. Pomembno je zdravje prednikov. To pa je mogoče ugotoviti samo s pomočjo rodovnika, ker so samo tam napisani predniki. Pri nerodovniškem psu moraš verjeti rejcu na besedo, pa še ta z malo sreče (če mladiči niso od nekje drugod) pozna samo mater in očeta. Pa še v tem primeru zaradi popolnega nepoznavanja pasme in neopravljenih za rodovniške pse predpisanih testov pojma nima, ali sta res zdrava (oz. ali nista prenašalca določenih bolezni). V tem je catch.
Verjemi mi, da se marsikatera ostra beseda nameni tistim, ki se trmasto odločajo za nerodovniškega psa, ampak v veliki večini se ti ljudje ne obračajo po nasvet pred nakupom, ampak pograbijo oglasnik, najdejo oglas, zavrtijo telefonsko številko in pes je naslednji dan že doma. Potem pa začnejo tuhtati in spraševati. Veliko je tudi takšnih, ki se na vzreditelja rodovniških psov obrnejo s svojimi dvomi pred nakupom psa, ta jim iskreno pove, kako in kaj, pa vseeno kupijo nerodovniškega. Zato, ker je par sto evrov ceneje in ker se ga da dobit takoj, ni treba čakat nanj. Ko se začnejo zdravstvene težave pa spet na juriš z vprašanji na vzreditelja rodovniških psov. Zakaj že? Mogoče zato, ker jim oseba, kjer so mladiča kupili noče ali ne zna svetovati. Oziroma, med njimi in to osebo ni tistega odnosa, ki se ponavadi vzpostavi pri nakupu rodovniškega psa, kjer vsak spodoben vzreditelj ostane v stiku s skrbniki svojega mladiča in jim že takoj na začetku poleg vseh informacij da tudi vedeti, da jim je vedno na voljo za vprašanja in zadrege. Pišem ti iz lastnih izkušenj, kot lastnica rodovniških psov in kot vzrediteljica.
Kolikor sem brala zgornje poste, se nihče ni znašal nad tabo. Podan ti je bil odgovor na tvoje vprašanje, ali so vsi višavci tako občutljivi, ki je neizogibno pripeljal v to debato. Težave tvoje psičke nimajo nič opraviti z njeno pasmo, po vsej verjetnosti pa veliko z njenim poreklom. Neprijeten odgovor, priznam, ampak resničen.
O teh zadevah se veliko govori v pasjih krogih, informacij je veliko na internetu, pa na televiziji in še kje. Vendar jih ljudje ne jemljejo resno. Pač po liniji najmanjšega odpora. Priznam, da bi lahko KZS na tem področju več naredila z javno izobraževalno kampanjo, vendar politika KZS je jasna: večkrat so se izrekli, da nerodovniška reja pač ni njihova domena in zato se s tem ne mislijo ubadati. Mogoče sebično, ampak resnično. Po zakonu mora lastnik psice preprečiti, da bi ta zanosila in skotila neželene mladiče. Sliši se fajn, ampak catch je v besedi neželeni. Vsak štepar bo rekel, da so mladiči, ki jih producira, še kako zaželeni. Nikjer ni prepovedi nerodovniške reje, veterinarska inšpekcijska merila so minimalna (psici, ki koti na trimetrski ketni in ima zraven kastrolo vode in kastrolo odpadkov z mize, pa razmajano kočo, po teh merilih nič manjka). Živali se pri nas po zakonu tretirajo kot predmeti, blago, artikli in nič drugega. Sicer se pa ljudstvo v povprečju do njih tudi tako obnaša. Če bi bil prevladujoči duh v naši deželi drugačen, bi imeli zakonsko prepoved nerodovniše reje kakršnihkoli živali (to v nekaterih državah obstaja in pri njih je tudi veliko manj zavrženih živali).
Vedno znova pridemo do tega, da mora ravnati vsak zase odgovorno in etčno. Vsak nosi odgovornost za svoja dejanja in zanje ni kriv nihče drug. In ko kupec nerodovniške živali (v tem primeru potrošnik) ugotovi, da so ga nategnili, ima vso pravico, da uporabi pravna sredstva, ki so mu na razpolago, da prijavi prodajalca inšpekciji, se obrne na zvezo potrošnikov itd. Ampak v duhu, ki pri nas prevladuje, tega skoraj nihče ne naredi. Večinoma se jamra po forumih in v domačem/prijateljskem krogu, to je pa tudi vse. Brez konkretnih prijav, podkrepljenih z dokazi o stanju kupljene živali ni mogoče zašit nobenega šteparja. Pri tem so kinološka društva popolnoma nemočna. (Spet govorim iz izkušenj.)
Tebi in tvoji psički želim, da se čimprej pocajtata in da zdravstvene težave čimprej izginejo.
lp
+1